Moldova – pozabljena dežela prijaznih ljudi

Za vlak iz Romunije sem se odločil iz posebnega razloga, saj nimaš vsaki dan možnost, da vidiš kako se menja podvozje na vlaku. V času vojne je dal Josef Stalin narediti  širše tire tako, da Hitlerjeva vojska ni mogla v bivšo državo SSSR in od takrat je širina tirov ostala enaka še do danes. Ker je moj potni list, poškodovan od raznih potovanj je bila kontrola potnega lista bolj intenzivna kot pri ostalih, malo me je prevzel strah, kaj če me ne spustijo v državo, ampak čez eno uro in pol, ko se je podvozje zamenjalo sem dobil svoj potni list nazaj s pečatom vstopa v državo ter nadaljeval vožnjo proti glavnemu mestu Chisinau – Kišinjev. 

 

Veliko od nas sploh ne ve kje se ta dežela nahaja, saj za njo slišimo samo takrat, ko nastopajo na Evroviziji ali takrat ko Slovenija igra na kvalifikacijski tekmi v nogometu. 27. avgusta 1991 je Moldova postala samostojna država ter se odcepila iz bivše velike države SSSR vendar v njej je še vedno močen vpliv bivšega režima. Največ je moldavskega, ruskega ter ukrajinskega prebivalstva. Moldova je trenutno najrevnejša država v Evropi, vendar to ni dovolj tehtni razlog, da je nebi obiskal. Veliko ljudi v svetu ve, da je poznana po pridelavi vrhunskih vin, saj premorejo največjo vinsko klet v Evropi. 

Vinska klet Cricova je oddaljena od glavnega mesta 40 km severno in  je pravi magnet za turiste. Pod griči imajo več kot 120 km labirintov cest, tako da je vožnja notri, kot da se voziš v tunelih avtocest razvitih državah. Vsak tunel ima naziv katera vina se nahajajo v tistem predelu kleti.  Ker nisem imel rezervacije za ogled kleti sem z nekaj iznajdljivosti ter pregovarjanju v polomljeni ruščini  prišel noter. Uradne ure imajo samo med tednom med vikendom pa le za najavljene skupine. Jaz sem bil tam ravno v soboto. Moreš imeti rezervacijo drugače te ne spustijo notri. Priključil sem se skupini iz ZDA, mladi ljudje kakor tudi jaz ampak oni so na koncu ogleda kleti imeli degustacijo v dvorani z imenom  ruskega astronavta Jurija Gagarina jaz pa sem moral zapustit vinsko klet. Cena ogleda brez degustacije je 350 moldavskih lejev, kar je preračunano v naši valuti skoraj 22 evrov. Za Moldavce je to kar precejšnja vsota denarja. Vinska klet Cricova na leto proizvede več milijonov steklenic penine ter vina, največ izvažajo v republike bivše SSSR ter Finske. Po robu se lahko postavijo vinorodnim deželam, kot so Francija, Španija, Portugalska ter ostale. V njej hranijo steklenico vina iz Jeruzalema iz leta 1902, ki stane 1 milijon evrov! Prav tako so shranjena vina za bivšega predsednika Rusije ter sedanjega ministra vlade Vladimirja Putina, ko je praznoval svoj 50. jubilej se je odločil prav za ta prostor. 

 

Ceste po Moldovi so razred zase. Vsakih nekaj metrov je kakšna luknja ali izboklina tako, da te kar trese, ko se voziš po njej. Avtocest sploh ne premorejo to je za njih samo iluzija, ki jo vidijo drugod po svetu saj država po velikosti premore manj kot 34.000 kvadratnih km. Ker nisem imel zraven vozniškega dovoljenja, da bi rental avto mi ni preostalo drugega, da sem potoval z lokalnimi prevozi, ki so po navadi kombiji z vsaj z 10. ljudmi, ki se imenujejo MAXITAKSI. Cena goriva je okrog 1 evro v naši valuti vendar so cene tako nizke, da ne moreš verjet. Z nekaj več, kot 20. evri lahko prepotuješ celotno državo seveda z lokalnimi prevozi, ki so prej omenjeni kombiji ter železnica, ki je v tako slabem stanju, da ti jo vsaki domačin odsvetuje. Po glavnem mestu Kišinjevu vozijo dotrajani trolebusi, ki so stari več, kot 40 let. V notranjosti so vidne luknje vendar oni to vse zaflikajo kakor tudi dotrajane ceste. Cene prevoza s trolebusom stane samo 2 leja. Ker se valuta dnevno spreminja je bilo razmerje 1 evro - 16 moldavskega leja. 

 

Prav posebno doživetje je obisk vasi, v katerih ljudje živijo preprosto ter v sožitju z naravo. Ljudje se zelo prijazni vsi bi ti radi pomagali, povedali ali pa ti dali vsaj nekaj, še tisto česar nimajo. Otroci se radi nastavljajo fotografiranju ter z nasmehov pričakujejo, da kupiš od njih spominke katere naredijo doma. Starejši ljudje radi pripovedujejo zgodbe iz preteklosti ter z grenkim priokusom strmijo v boljšo prihodnost. Vaščan mi je dejal, da v preteklosti, ko so se mladi pari poročali na vaseh, je bila povabljena celotna vas na poroko v zameno pa so jim postavili novo hiško. Ker je potovanje z javnim prevozom včasih oteženo je zelo težko priti do krajev, ki so odmaknjeni stran od večjih mest. V državi prevladujejo samostani, ki so vredni ogleda ter vinske kleti. Glavno mesto Kišinjev ima trenutno nekaj več kot 700.000 prebivalcev. Mlajše generacije se selijo v mesto iz vaseh, saj vsaj tam lahko najdejo kakšno delo ter tako lažje preživijo. Glavna ulica katera poteka čez strogi center se imenuje Bulevard Stefan cel mare si Sfint, vse se dogaja na tej glavni ulici. Imajo celo McDonalds, meniji so dosti cenejši, kot pri nas. Trenutna povprečna moldavska plača bi naj znašala samo 300$. En dan ter pol je čisto dovolj za ogled glavnega mesta v katerem imajo zelo veliko tržnico, kjer ljudje prodajajo vse mogoče. Nekdo je na tržnici prodajal goloba, ki jih je ulovil na ulici vsakega je imel v eni roki ter čakal na kupca. V vaseh premorejo kakšno malo trgovinico ali pa gostilno v kateri lokalni prebivalci kupijo najosnovnejše stvari. V eni od vaških trgovin sem opazil, da prodajalka še vedno računa z abakusom, katerega smo imeli pri nas v prvem razredu osnove šole. Neverjetno, da je tak način seštevanja prisoten še v Evropi! Na vaseh si ponavadi ljudje kruh sami spečejo, saj imajo velika polja pšenice, od živali pa imajo najraje ovce, krave ter goske. Država je poznana po velikih nasadih sončnic katere se odprejo konec meseca julija, tako da je skoraj vsa dežela ovita v rumeno barvo. Avtomobile premorejo le tisti, ki delajo nekje v tujini ali v glavnem mestu, drugače pa se ljudje prevažajo s konjsko vprego. 

Pot me je med drugim vodila tudi v Pridnjesterje, ki je nepriznana država v državi, ki se uradno imenuje Pridnjestrovska Moldavska republika - PMR. Tako imenovana država, ki se je takoj po razpadu Sovjetske zveze, ločila od matične Moldavije, ni bila nikoli uradno priznana. Po pričakovani hitri kontroli dokumentov ter izpolnjevanju papirja smo prečkali to republiko. Glavno mesto je Tiraspol, ki je oddaljen od Ukrajinske maje samo 30 km. 

 

Pridnjestrovje ali Transdnjester, kot tudi pravijo tej majhni, samo od Rusije priznani deželi, je vseeno vredna ogleda. Najprej presenetijo simboli komunizma, ki so vidni na slehernem koraku. Grbi s srpom in kladivom, rdeče zvezde, ideološke komunistične parole, kipi sovjetskih vojaških herojev, kipi Lenina in Stalina, pravi tanki kot spomeniki, vse to sredi mesta … Kot bi se vrnil v Jugoslavijo takoj po drugi svetovni vojni. Zrežiran preplah, češ da se namerava takrat na novo neodvisna in samostojna Moldovo tesno povezati z Romunijo, ki ji nekako narodnostno pripada, je povzročil paniko med Moldavskimi državljani ruskega rodu. V začetku devetdesetih let se je Igor Smirnov, predsednik zdajšnje PMR, skupaj z nekdanjim visokim ruskim generalom odločil, da bo vzpostavil neodvisnost na desnem bregu Dnestra, ločil moldavske Slovane od moldavskih Romanov in obudil čase železne zavese. Sledila je državljanska vojna, o kateri v Sloveniji vemo zelo malo in ki je terjala preko petsto žrtev. Name je največji vtis pustil nogometni stadion v Tiraspolu na katerem igra najboljši moldavski klub Sherif Tiraspol. Stadion je zelo sodoben ob njem pa stojijo tudi ostali pomožni stadioni. Pred leti je igral evropsko tekmo tudi slovenski nogometni klub NK Maribor, saj je slednji izločil prav Maribor od nadaljnjega napredovanja v naslednji krog za Ligo Prvakov. 

Prebivalci te republike imajo svoje potne liste, prijednsterske rublje ter tablice. Med potjo mi je gospod dejal, da ima mamo v Tiraspolu on pa živi v Kišinjevu in mora vedno, ko jo obišče prečkat mejo ter pokazat dokumente. Kljub vsakodnevni kontroli so se ljudje navadili na tak postopek. Drugega jim pač ne preostane. Začudeni so vedno, ko vidijo kakšnega turista ter se sprašujejo, kaj pa ti tukaj!

 

Gostitelj pri katerem sem bival me je vprašal zakaj sem se odločil za obisk njihove pozabljene dežele. »Saj tukaj ni turistov, nobeden nas ne obišče.« Odgovoril sem mu, da ravno za to, ker je nam nepoznana dežela ter vemo zelo malo o njej, vendar je dežela prijaznih ter odprtih ljudi kateri strmijo v boljšo prihodnost.