Zelenortski otoki - oaza prijaznih ljudi, čudovite narave in odlične hrane – 2. del

Večina turističnih vodičev in drugih publikacij za najboljšo plažo na otoku navaja tisto v mestu Tarrafal na severu otoka, ki je dejansko čudovita peščena plaža, na kateri v lepem vremenu kar mrgoli domačinov in turistov. Prijetna barvna kombinacija svetlo rjave mivke in azurne in modro zelene barve morja je tudi čudovita priložnost za fotografijo, ki vam jo bodo mnogi zavidali, sploh če se boste slikali v baru na plaži s kakšno osvežilno pijačo v roki.

Tisti, ki vam klasične peščene plaže ne ustrezajo, pa se lahko odpravite na nekaj kilometrov oddaljeno srebrno plažo pod vasico Ribeira da Prata, ki je dobila ime po vulkanskem pesku, ki je srebrne barve dokler ni razmočen, potem pa se spremeni v črno, kar daje plaži prav poseben čar. Tudi ta plaža spada med bolj priljubljene in je zaradi dostopnosti pogosto precej zasedena. Takšnih in podobnih plaž pa je na vseh delih otoka Santiago še mnogo, zato z osvežitvijo v morju ne boste imeli večjih težav, če boste nastanjeni v bližini obale.

Smo pa tudi takšni, ki nam mivka ni po godu, hkrati pa se v gneči na plaži ne počutimo najbolj prijetno. Seveda je iskanje takšnih kotičkov nekoliko bolj zahtevno, saj jih nihče prav glasno ne oglašuje, zato niti spletna družbena omrežje in niti umetna inteligenca ne bosta v pomoč. V veliko pomoč pa so tista socialna omrežja, ki niso na spletu, ampak v lokalnih trgovinah, barih in restavracijah, kjer se brez težav zapletemo v prijeten pogovor z domačini, ki nam zaupajo kakšen skrit biser. In prav v bližini kraja Ribeira da Prata je en takšen. Do naravnih bazenov nas ne vodita ne Google, ne kažipoti ob cesti, ampak zgolj navodila domačinov. Glede na to, da se naravni bazeni polnijo s plimovanjem in valovi, je temperatura morja kakšno stopinjo višja, kot sicer. Ob osvežitvi v teh naravnih bazenih, vklesanih v skale ob morje, sem tako prišel do zaključka, da se prav za vsakega najde primerna osvežitev.

Od plaž k temni plati zgodovine

Portugalska, kot jo poznamo danes, seveda ni primerljiva s Portugalsko sredi prejšnjega stoletja. Leta 1932 je vodenje države prevzel António de Oliveira Salazar in vzpostavil diktaturo, ki se je zaključila šele 25. aprila 1974 z državnim udarom oziroma »revolucijo nageljnov«, do takrat pa je oblast sistematično zatirala vse nasprotnike režima, kar je privedlo do ustanovitve kazenske kolonije leta 1936 v bližini mesta Tarrafal na Zelenortskih otokih, ki so bili takrat portugalska kolonija.

Vse do leta 1956 je bilo taborišče namenjeno zapiranju in mučenju portugalskih protifašistov, po šestih letih premora, pa so ga leta 1962 ponovno usposobili za zapiranje protikolonialistov iz Angole, Gvineje Bissau in Zelenortskih otokov. Skupno je bilo pridržanih več kot 500 ljudi, med njimi 340 protifašistov in 230 protikolonialistov. Taborišče so dokončno ukinili šele leta 1974 po revoluciji nageljnov.

Danes si lahko ta žalosten pomnik temne zgodovine Portugalske, ki je vpisan v seznam svetovne dediščine pri UNESCU, ogledamo in se seznanimo z zgodbami, ki so se odvijale v »taborišču počasne smrti«, kot so ga žal upravičeno imenovali.

Narava niso zgolj plaže

Da ne nadaljujemo tega potopisa z žalostnimi zgodbami, se bomo pred zaključkom podali v naravo. Glede na to, da se nahajamo na otoku, se bomo najprej podali na ogled s čolnom iz obalne vasice Ribeira da Barca, kamor pridemo skoraj izključno zaradi ogleda dveh naravnih znamenitosti in sicer Aguas Belas in Pilon de Achada Leite. Gre za izjemno zanimive naravne stebre v morju in morskih jam, v katere se lahko z majhnim čolnom tudi zapeljemo. Ob tem naj vas ne moti, če ne boste uspeli preko spleta rezervirati te zanimive, približno eno uro trajajoče plovbe, saj vas bodo lastniki majhnih čolnov takoj ob prihodu ogovorili in z malo pogajalskih sposobnosti boste za zelo sprejemljivo ceno obiskali ti dve znamenitosti, ki ju lahko obiščete zgolj s čolnom. Po vrnitvi v pristan pa se bo zagotovo prileglo kakšno tipično kosilo v redkih restavracijah, kjer vas bodo zagotovo pozitivno presenetili z izjemno okusno tunino, pripravljeno na več različnih načinov ter drugimi specialitetami.

Z morja pa se za nekaj trenutkov prestavimo v hribe, kjer nas pričakuje Pico de Antónia, ki je s skromnimi 1.392 m najvišji vrh največjega otoka Santiago, del zaščitenega območja »Parque Natural da Serra do Pico de Antónia« od koder lahko v lepem vremenu v daljavi občudujemo tudi najvišji vrh Zelenortskih otokov – vulkan Pico do Fogo, ki se visok kar 2.829 metrov bohoti na otoku Fogo, ki je oddaljen zgolj 20 morskih milj od Santiaga, a žal povezave do tja niso idealne in zato si ga na krajšem obisku zgolj stežka ogledamo.

Največje drevo Zelenortskih otokov

Čeprav najvišjega vrha Zelenortskih otokov ni na največjem otoku Santiago, se lahko otok Santiago pohvali z največjim drevesom na otoku, ki se nahaja v vasici Boa Entrada 2 km od drugega največjega mesta na otoku in četrtega največjega mesta v državi po imenu Assomada. Tudi tukaj Google odpove, saj vas nikakor ne pripelje do drevesa, do koder sicer vodi cesta. Glede na to, da je drevo res fascinantno svetujem, da za pot povprašate v mestu. Gre za Kapokovec (oziroma Ceiba pentandra po latinsko), ki se je na otoku naselil še pred prihodom Portugalcev in kot največje drevo v državi kraljuje že preko 500 let. Drevo je sicer visoko zgolj 40 metrov, a zaradi njegovega obsega na daleč spominja na nekoliko večji grm. Drevo pa je posebno tudi zaradi tega, ker v njegovi krošnji gnezdi veliko število ptic, kar pomeni, da lahko med občudovanjem in fotografiranjem doživimo tudi kakšno »nepričakovano darilo«, ki sicer pregovorno prinaša srečo.

Tako Santiago, kot tudi ostali Zelenortski otoki ponujajo še mnogo naravnih znamenitosti, od urejenih parkov, do skritih kotičkov, a za konec nisem izbral naravne znamenitosti ampak eno prav posebno naselje.

Espinho Branco je največje naselje pripadnikov skupnosti Rebelados (kar bi v prevodu pomenilo uporniki), ki živijo v zelo preprostih domovanjih brez radia ali televizije. Ukvarjajo se predvsem s poljedelstvom, ribištvom in obrtjo. Svoje verske obrede opravljajo ob sobotah ali nedeljah, ko se podajo peš na dolge razdalje do obrednih krajev.

Število pripadnikov skupnosti vidno kopni, saj so se mladi precej oddaljili od verskih obredov in tudi načina življenja. Skupnost Rebelados tako šteje okrog 2.000 posameznikov. Skupnost se je v zadnjih letih odprla in tako je Espinho Branco možno tudi obiskati, se sprehoditi med njihovimi domovanji in kupiti kak ročno izdelan spominek.

Skupnost Rebelados je na Zelenortskih otokih zelo spoštovana, saj predstavlja simbol upora proti Portugalcem in duh neodvisnosti Zelenortskih otokov.

Za konec pa izražam le upanje, da sem vas s tem potopisom prepričal, da uvrstite Zelenortske otoke na seznam želja in pozorno spremljate akcije letalskih družb, ki vsake toliko časa presenetijo z ugodno ponudbo.