Vstop v Evropsko unijo nam je prinesel kar nekaj prednosti in za potovanja je prost prehod med državami znotraj Schengenskega območja res super. Tako lahko jutri z osebno izkaznico sedete na letalo in brez večjih birokratskih ovir odletite v Lizbono, Amsterdam, Madrid, London ali Rim. A če si vaše srce poželi kam dlje, v kakšne bolj eksotične, odročne kraje, pa se zna zgoditi, da se bodo na veleposlaništvih pisale tudi manj prijetne birokratske zgodbe. Vse zaradi vizumov.
Vizume za vstop in bivanje v tuji državi se ureja na veleposlaništvih. Vsaka država ima svoje zahteve za pridobitev turističnega vizuma, a brez potnega lista (ki mora biti veljaven še vsaj 6 mesecev, večinoma zahtevajo še 2 prosti strani) ne bo šlo. Veliko držav zahteva, da izpolnite določene formularje. Ena izmed teh je Indija. Sama imam dokaj neprijetne izkušnje s pridobivanjem vizuma za potovanje po Indiji. Začelo se je s fotografijo, ki mora imeti belo ozadje. Gospa za okencem na veleposlaništvu se sploh ni pogajala in zavrnila vlogo z besedami: »Vrnite se drugič s slikami z belim ozadjem.« V redu, smo se vrnili naslednjič in gospa je bila stroga, kot učiteljica v tretjem razredu, ko je pogledala formularje: »S celimi stavki odgovarjajte, ne le YES ali NO.«
Za moj naslednji obisk Indije sem se na veleposlaništvo odpravila samozavestna, češ, sedaj imam vse, nič mi ne morejo. Seveda so dodali še nove zahteve, tako da sedaj za vizum potrebujete povratno letalsko karto, zavarovanje, dve sliki z belim ozadjem, fotokopije kreditnih kartic z izpiski za 6 mesecev nazaj in davčne napovedi za 3 leta. In ko vse to papirovje naberete skupaj, pridete na veleposlaništvo in vam vse skupaj zavrnejo, ker na formularju niste napisali, da imate vidno znamenje na obrazu, verjemite, se vam lahko zmeša. Meni se je. Ker so se Indijci modernizirali, formular izpolnjujete na internetu in ročni popravki niso možni. Tako je potrebno formular od začetka do konca ponovno izpolniti. Seveda nisem bila edina, ki je jezna odhajala in se ponovno vračala na veleposlaništvo. Pogovor z ostalimi, ki so čakali na vizum je razkril, da sploh ni tako hudo, kajti nekateri so se vračali po tri, celo štiri krat.
Da se podobni zapleti ne bi dogajali, vam polagam na srce, da si dobro preberete, kaj določena država zahteva za pridobitev kateregakoli vizuma. Veleposlaništva imajo urejene spletne strani, kjer je vse do potankosti razloženo. Včasih je to pametno preveriti še preden kupite letalske karte, da se kaj slučajno ne bi zalomilo. So države, kot so recimo Turčija, Indonezija, Kenija, Tajska, ki sploh ne komplicirajo in vam turistični vizum odobrijo ob vstopu v državo. Le plačati morate. Za daljše bivanje v teh državah se morate zglasiti na veleposlaništvih, a nekateri se znajdejo drugače. Indonezija odobri 30 dnevni vizum ob vstopu in po preteku 29 dni greste malo pogledat Singapur (kjer viza ni potrebna) ter se čez 2 dni vrnete v Indonezijo, kjer vam brez vprašanj spet odobrijo vizo za 30 dni. Takšne luknje se najdejo, so pa lahko nekoliko dražje (zaradi nakupa letalskih kart) kot birokratske vojne na veleposlaništvih.
So pa za turiste nekoliko bolj zaprte države, kjer vizum težje dobite. Takšen primer je Katar, kjer Slovenija ni na spisku držav, ki lahko zaprosijo za vizum pri vstopu v državo. Slovenci pridejo v to majhno bogato državo večinoma s povabilom oz. najlažje tako, da vizum uredi kak katarski pomembnež. Seveda mu boste mogli zagotoviti cel pok papirjev. Myanmar oz. Burma ima nam najbližje veleposlaništvo v Beogradu, nekateri potne liste z obrazci, sliko in denarjem pošiljajo v Berlin. Da si bodo vzeli toliko časa, kolikor bodo oni želeli, ni potrebno posebej poudarjati. Medtem si za Vietnam vizum lahko priskrbite kar preko interneta in ga v potni list dobite, ko prispete v državo. Skratka, države imajo različne zahteve za pridobitev vizuma, ene komplicirajo bolj, druge manj. Je pa na vsakem posamezniku, da se pozanima o zahtevah in jih pravočasno izpolni, da ne bodo pogrizeni vsi nohti na rokah.
