Neučakani, da zapustimo bazni tabor in se povzpnemo na više, smo bili pred slavnostnim odhodom postrojeni v ravne vrste po spolih, da ne bo pomote seveda. Še zadnji napotki, motivacijski nagovori in že je četica odkorakala. Naši prvi koraki, ko je šlo zares, so se ustavili po 45 minutah hoje. Človeška zapora nam je naznanila, da smo dosegli točko za kosilo, nam pa so se mišice ravno prav ogrele. Seveda, nam je vzelo kar nekaj časa, da smo živo prepreko prepričali v nadaljevanje hoje, ko smo že po eni uri pricapljali v naslednji tabor in prehitro presenetili ekipo iz televizije, ki naj bi nas pričakala in posnela. Pa smo ponovili vajo. Snemalcem smo dali nekaj minut, da so ogreli kamere in mi še enkrat nasmejanih obrazov vkorakali v tabor ter jim poslali poljubčke v objektiv. Ura je bila šele ob enih popoldne, in sedaj?
Odpravili smo se v bližnjo vas. Še pred tem smo bili s strani vodje tabora opozorjeni, da naj domačinov ne nagovarjamo, se jih ne dotikamo in niti pod razno ne sprejmemo čaja. Le kako se človek ne bi odzval človeški toplini, ki so jo vaščani oddajali, mi pa sprejeli skupno odločitev pitja čaja v smislu, da bomo imeli pa drisko vsi na enkrat, saj dobrodošlice čaja preprosto nismo mogli zavrnit. Driske ni bilo, ostal je le sladek okus po čaju in misel, kako drugače poteka vsakdan Himalajca v primerjavi z našim.
Medtem ko nas je indijski del skupine ves čas lovil in bil pri tem bolj kot ne neuspešen in naš del bil utrujen od večnega čakanja, smo vpeljali dve skupini, ki sta kljub razdvojenosti čez dan na dnevnem cilju dobili priložnost poklepetat, se nasmejat, prepevat, naučiti se pravil kriketa in se čudit vsem kulturnim razlikam.
Tako smo dan za dnem občudovali divjo in bujno naravo Himalaje, se čudili, da so ženske tiste ta glavne, ki poskočno kot srnice v najbolj preprostih in pošvedranih šolnih zalagajo na svojih hrbtih himalajske vasi, moški pa ob tem veselo pijejo čaj. Mi v popolni bojni odpravi pa smo z višino postajali vedno bolj počasnejši.
Dan, ko smo osvajali najvišjo točko našega pohodniškega popotovanja bo ostal v spominu prav vsakogar iz te skupine. Še pred jutranjim sončnim vzhodom smo po snegu zagrizli navzgor, hodili korak za korakom in ob tem hlastali za kisikom, ki ga je bilo vedno manj pa vendar še zmeraj dovolj za vse nas. Ko smo osvojili vrh, ki so bohoti 4250 metrov nad morjem, so se nam odkrili v sonce odeti snežni vrhovi. Pogled, ki je marsikomu dovolj, da ga vidi iz časopisne naslovnice, je nam predstavljal trenutek sreče, lepote, moč narave in nekaj kar ostane v tebi samem za zmeraj.
Srečno smo se vrnili v dolino in skupne vzpone in spuste, tako himalajske kot psiho-fizične najprej proslavili s tušem, ki smo se mu odrekli za 5 dni. Ni bilo večjega veselja, kot priti izpod tuša, si privoščiti mrzel požirek piva ter se poveseliti z ljudmi, ki so poleg Himalaje dodali tisto najpomembnejšo piko na I.
Kot vodja projekta se še enkrat zahvaljujem tako
slovenskemu kot
indijskemu popotniškemu združenju za priložnost, prav tako pa gre velik hvala tudi moji skupini slovenskih gamsov in gamsic, nadobudnežev, dobrovoljcev za vse nasmejane in pisane dni v indijski Himalaji.
Barbara Kuhar
