Triindvajset nadobudnežev iz vseh slovenskih vetrov se je zbralo, da bi okusilo Indijo ter na nožni pogon raziskalo delček njenih Himalajskih predelov, ki jih krasijo najvišji vrhovi in eni najlepših razgledov sveta. In tako je napočil dolgo pričakovan dan, ko se je pisana druščina vročega majskega dne zbrala v New Delhiju in se podala novim dogodivščinam na proti. V sodelovanju s Popotniškim združenjem Indije smo se pridružili 11 dnevni odpravi na Sarpass, ki leži 4250 metrov nad morjem, pri tem pa se seveda veliki večini niti sanjalo ni, da se nam bo v teh dneh zgodilo vse to in še več.
Na čelu zaznamovani z rumeno piko, z polnimi želodčki sladkih dobrot in okrog vratu prepletenih cvetov, smo po prijaznem sprejemu pri Youth Hostel Association of India pomahali Delhiju v slovo in se odpravili na višje, v objem Himalaje. Zmeraj nadobudna in dobrovoljna druščina je pripomogla, da se je vozniku avtobusa povečala možnost obolenja z rano na želodcu. Kljub opozorilom voznika ni in ni šlo brez prepevanja in vseh neumestnih šal, ki so nam prikradle solze v očeh in glasen krohot, njemu pa vidno spreminjanje vseh barv jeze na obrazu. Kader se je zaključil tako, da je voznikova noga krepko pristala na zavori, mi pa skorajda na sprednjem steklu. Le kdo potem takem ne bi utihnil in se tiho predal noro ovinkasti cesti ter muhastemu vozniku?
Dobrodošli v edinstveni dolini Parvati, v kateri se bohoti istoimenska reka in dela dolino še bolj posebno. To je dolina, kjer življenje teče počasi, kjer vas pozdravi bujna narava in v ozadju zasneženi vrhovi ter prijazni domačini. Ti vas takoj usmerijo na pravo pot, katero ste pomotoma zgrešili, še prej pa povabijo na čaj brez katerega v Indiji ne gre.
Dobrodošli v baznem taboru Kasol, dobrodošli v deželi papirnate birokracije, ki prekaša celo slovensko. Po šopu izpolnjenih obrazcev, ki jih v Indiji skoraj nikoli ni konca, sta sledili prisrčna dobrodošlica, ki so jo še kako popestrila dodatna vedenjska pojasnila in pravila, ki so za trenutek izmaličila obraze prisotnih iz dežele izpod sončne strani Alp. »V taboru so prepovedane kratke hlače in majice brez rokavov. Danes vam zaradi aklimatizacije ne priporočamo tuširanja z mrzlim tušem. Šotori so strogo ločeni po spolih in 22.00 je tista ura, ki naznanja spanje. Bujenje je ob 5.00 in jutranja telovadba ob 6.00, ko se tudi postavimo v vrsto po spolih in preštejemo…« Tako smo imeli priložnost za nekaj dni na lastni koži doživeti vojaški tretma oziroma smo za nekaj dni ponovno postali osnovnošolci v šoli v naravi z določenimi urami spanja. Ampak vam povem, da je osnovnošolcem lažje, mi pa smo bili v koži odraslih, ki smo se soočili z prvimi kulturnimi prepadi, ki so prilezli na plano kaj kmalu, ne glede na leta.
Indija je velikokrat v očeh zahodnjakov videna kot dežela svobode, spiritualnosti, duhovnosti in miru. Še posebej je k stereotipni sliki pripomogla prisotnost hipijev, njihovo umirjeno in svobodno življenje v komunah ter njihovo predajanje opojnim substancam. K temu botrujejo tudi razni prizori in zgodbe ashramov z guruji na čelu, katerih tarča so po večini izgubljeni zahodnjaki, ki iščejo svojo novo življenjsko pot, nov smisel življenja preko meditacij in predavanj. Ti jim velikokrat v zameno za nauk plačajo konkretne kupčke denarja. Med tem ko se denar kopiči kje v švicarskim bankah, pa so zavzeti iskalci nove poti vsekakor deležni gurujevim kontradiktornim mislim in napotkom kako najti pot do sreče, ki naj bi postopala prav na temeljih nematerialnega. Vse to je seveda še zmeraj prisotno, vendar ima kultura, ki v Indiji dominira popolnoma drugačen obraz. Zatrdimo lahko, da je v Indiji še zmeraj tradicija tista, ki narekuje tok večino življenj, pri tem pa gre največjo vlogo pripisati prav spektru religij, ki so še zmeraj globoko zakoreninjene v vsakdanje življenje in družinskim vzorcem. Družba je po večini spolno segregirana. To se odraža na primerih kot so šolstvo, saj so nekatere šole še zmeraj ločene po spolih. Segregacija je prisotna prav tako v javnih prevozih, po spolih so ločena okenca kjer se vplačujejo razne vstopnine, kupujejo vozne karte, ločenih sediščih itd.
Kljub temu, da Kamasutra prihaja prav iz Indije, je danes spolnost še zmeraj velik tabu o kateri se v Indiji ne govori veliko, sploh pa ne na glas, prav tako se čustva ljubezni in naklonjenosti v javnosti ne izkazujejo v takšni meri, kot se to lahko brezskrbno počne na naših tleh.
Ko indijski otroci prestopijo prag vzgojno izobraževalnih ustanov, jim postavljanje v vrsto po spolih z namenom, da opravijo jutranjo molitev in zapojejo nacionalno himno postane nekaj vsakdanjega. 1.205.073.612 je število prebivalcev, ki so jo v Indiji zabeležili julija 2011. Lahko bi rekli, da ni ravno majhna cifra, katero je potrebno nekako imeti pod kontrolo in z njo upravljati, pa naj si bo to v naših očeh z militantnim pristopom oziroma z usmerjanjem v podrejenost in vodljivost naroda z ukrepi ustrahovanja. A si predstavljate kam bi vodil individualizem pri takšni cifri? Vse to pa pripelje tudi do blaznega izkoriščanja ter tudi nam poznane kapitalistične misli, če ne boš ti, bo pa kdo drug. Zaposlen Indijec namreč povprečno dela od 10 do 12 ur na dan in ima na leto 2-3 tedna dopusta.
Veliko število prebivalcev pa pripomore tudi k temu, da pred solidarnostjo, pomočjo sočloveku, empatijo, zaupanjem žal velikokrat premaga le tekmovalnost in egoistični boj za obstoj, pa naj si bo to v vrtcu, delovnem mestu ali navideznem prijateljstvu, za katerega se izkaže, da je bilo velikokrat vzpostavljeno le zaradi koristi. Seveda pri vsem napisanem izjeme zmeraj potrjujejo pravilo.
In potem se v takšni družbi znajdemo mi, iz nekoliko drugačnega planeta. Ni ga bilo dneva, katerega ne bi do vrha napolnili s smehom, začudenji, veseljem, stokanjem, novimi poznanstvi, prilagajanji, vprašanji, izgubo živcev, božansko naravo, nepozabnimi razgledi in zgodbami, ki so se pisale ena za drugo. Še se pišejo in kaj kmalu bodo ponovno napisane na naslednjih straneh Globetrroterja.
Barbara Kuhar
