Iz Nove Zelandije skok na Cookove otoke, v skriti kotiček Tihega oceana
Potovanje na Novo Zelandijo je lahko edinstvena in nepozabna izkušnja. Le en mesec je lahko dovolj, da vidiš, kar ta čudovita dežela ponuja. Dežela tisočerih naravnih čudes me je navdušila in prepričana sem, da bo navdušila prav vsakega popotnika. Zelene gore, čudoviti ledeniki, narodni parki, kristalno čista jezera, dolge zapuščene peščene plaže, adrenalinski športi in prijazni ljudje, je samo nekaj stvari, ki opisujejo »deželo dolgega belega oblaka«, kot jo imenujejo Maori – domorodni prebivalci Nove Zelandije.
Pot smo začeli v Aucklandu, na severnem otoku, ki je največje in najbolj poseljeno mesto Nove Zelandije, končali pa v Christchurchu, na južnem otoku. Da je bilo bolj zanimivo in zabavno, smo cel mesec potovali s kombijem v katerem smo večino noči tudi prespali. Tu in tam smo se odločili za razkošje in prespali v campu ali hostlu.
Ko imaš enkrat možnost potovati po Novi Zelandiji, ne moreš mimo ideje, da skočiš še na kakšen otok, ki leži nedaleč stran, saj so letalske karte bistveno cenejše. Po mesecu dni je napočil čas, da se s težkim srcem a vseeno z navdušenjem, da odhajam na rajski otok, poslovim od Nove Zelandije. V Christchurchu sva imeli s sestro let nazaj v Auckland, nato pa naju je čakal krajši let do Cookovih otokov. Če sanjate o pobegu na skoraj samotni otok, daleč stran od vrveža in sodobnega sveta, želite izgubiti občutek za čas, se potapljati v turkiznem morju, potem so Cookovi otoki prava izbira.
Iz Aucklanda sva z letalsko družbo Jetstar leteli do Rarotonge, ki ga domačini poimenujejo tudi »dragulj v kroni«. Cookovi otoki štejejo 15 manjših otokov in Rarotonga je največji in najbolj poseljen. Skalnato gorovje, zelena džungla in dolge peščene plaže. Čisti raj na zemlji. Cookovi otoki politično spadajo pod Novo Zelandijo, zato z menjavo denarja nisva imeli skrbi, saj uporabljajo novozelandski dolar. Že ob prihodu na letališče so naju pričakali prijazni domačini in naju odpeljali do najinega hostla. Kljub utrujenosti , sva odložili svoje nahrbtnike in v temi sledile zvoku morja. In le skok stran od hostla je polna luna obsijala samotno peščeno plažo. Za trenutek sva posedeli in poslušali »žuborenje morja«.
Prvi dan sva namenili raziskovanju otoka in ker je tako majhen, se nama je najem kolesa zdela več kot odlična ideja. Da sva prekolesarili celoten otok, nama je vzelo manj kot dve uri, in ker sva si vmes izbrali košček najine plaže, je napočil čas za kopanje, poležavanje in snorklanje. Cookovi otoki so kot nalašč primerni za snorklanje, opremo pa si lahko sposodite kar na plaži pri lokalnih podjetjih. Nebeško modro, jasno in toplo morje vas bo prevzelo z koralami in ribami neštetih barv, ki niso nič kaj sramežljive in se očitno ne bojijo plavalcev, saj prosto in mirno plavajo, medtem ko občuduješ njihove barve.
Posebno doživetje je bilo obisk marketa – The Punanga Nui Market, ki poteka vsako soboto. Od jutra do večera se lahko sprehajate po stojnicah z lokalno hrano in izdelki, narejenimi iz domačih sestavin, si ogledate različne umetnine lokalnih prebivalcev, zraven pa uživate ob gledanju tradicionalnih plesov, ki jih pripravijo domačini za obiskovalce. Hrana je zelo eksotična in pekoča. Ena izmed njihovih poslastic so ribe. Tradicionalno hrano kuhajo pod zemljo, tako da skopljejo luknjo in jo grejejo z razbeljenimi kamni, na katere v plasteh nalagajo hrano. Najbolj poznana tradicionalna jed je »matu rori« morska kumara, postrežena z limono in kuhano banano. Posebnost je tudi to, da večina hrane jedo kar z rokami.
Ker sva s sestro ljubiteljici hribov, sva izkoristili priložnost in se podali na izlet v notranjost. Čez otok vodi lepa peš pot, skozi zeleno džunglo, ki traja dobre 4 ure in pelje mimo zanimive skalne špice The Needle. Ko sva dosegli vrh, sva za trenutek obstali, saj ponuja prekrasen razgled na obalo. Izlet sva zaključili na drugi strani otoka, kjer sva med raziskovanjem naleteli na več zapuščenih stavb. Kasneje sva izvedeli, da so želeli zgraditi večje luksuzno letovišče, vendar je zaradi pomanjkanja turistov vse propadlo.
Kljub majhnosti otoka, je bil teden hitro naokoli in napočil je čas za odhod. Ker sva imeli na dan odhoda še prosto popoldne, sva se odločili, da pot od hostla do letališča počasi prehodiva. In kljub ustavljanju prijaznih domačinov, ali potrebujeva prevoz, se je sprehod zdel boljša izbira, saj sva vmes naleteli na lokal, kjer so stregli najino najljubšo kavo Lavazzo. To je bila še samo pika na i, da je bilo potovanje na Cookove otoke popolno in nepozabno.
