Idila Logarske doline

Do Solčavskega smo prišli z ljubljanske strani in takoj, ko smo zagledali nasade hmelja, ki je bil tedaj še v poganjkih, smo vedeli, da smo prišli v dobre in prijetne kraje. Naš prvi postanek je bil arboretum v Mozirju, Mozirski gaj, kjer smo se kljub zgodnji pomladi utegnili sprehajati med raznolikim cvetjem, rastlinjem, med tolmuni z groteskno velikimi zlatimi ribicami (japonski somi se lahko pred njimi kar lepo skrijejo), med kletkami z vrabci in papigami in med lično oblikovanimi kočicami, kamor so svoj čas poslali živet mladce, ki so s svojimi ljubljenimi bivali na koruzi. Ta gaj ti resnično da vedeti, da je botanika svojevrstna umetnost, in čeravno ni niti slučajno tako impresiven kakor denimo Volčji potok, ga vseeno preveva nekakšna romantika ob tako preprostem, a vseeno sijajnem užitku, kakršen je gledanje rož. Seveda pa to veselje kali dejstvo, da je skorajda ni gredice, ki ne bi bila posvečena temu ali onemu sponzorju, ki ne bi delala reklame takšnemu ali drugačnemu vidiku naših kapitalističnih časov, od cvetličarn, rudnikov pa vse do bank, raznih podjetij in televizijskih postaj. 

Pred samo Logarsko dolino na poti iz Mozirja stoji vas Solčava, srce solčavske občine, ki se ponaša s svojim narečjem in eno lepših cerkva. Les njenih tramov je star okoli šesto let, med njenimi zidovi pa se skriva pravcati zaklad, polmetrski kip Marije Snežne, ki daje cerkvi tudi ime. Gre za najstarejšo sakralno podobo v slovenskem prostoru, ki naj bi jo izdelali isti mojstri kakor Križanke v Ljubljani. Vas drugače predstavlja administrativno in kulturno središče teh krajev in združuje vasi ter okoli sto petdeset še danes aktivnih kmetij, raztresenih čez ta konec Kamniško-Savinjskih Alp. Tam je urejen muzej Potočke zijalke, kjer ležijo ostanki iz časa ledene dobe in pričevanja prisotnosti kromanjonskega človeka izpred več kot petnajst tisoč let v podobi piščali ter osti kopij in puščic. Lahko pa si ogledate tudi fosile vodnih živali, ki so pred več sto milijoni let v geološkem obdobju trias naseljevale tukajšnje tetidno jezero, del morja, ki mu je bilo veke in veke kasneje postati Sredozemsko morje. Zaradi teh artefaktov in okamnelega živalstva in ker sta tod delovala pionirja raziskovanja tega dela Alp Franc Kocbek in Johannes Frischauf, se ob raziskovanju bleščeče belih strmin tukajšnjih dolin človek res vpraša, kaj vse še skriva Zemlja in kako daleč v preteklost sega človeška zgodovina in naše tovarištvo z gorami. 

Pričevanje sijajni lepoti narave pa je Logarska dolina, ledeniška dolina, dandanes zaščiten krajinski park, v katerem kmetije, pašniki, gozdovi in potoki pričajo o dolgem sožitju, ki obstaja med prirodo in slovenskim narodom. Ko se sprehodimo vzdolž te dolge doline, na poti srečamo zapuščene olcarske koče, v katerih so tekom leta nekdaj živeli gozdarji. Drobne sobice teh preprostih lesenih stavb in drče poleg koč pričajo o trdem življenju teh delavcev, ki so dan za dnem z žago in sekiro klestili drevje v dolini. Gozdarstvo je bilo zgodovinsko najpomembnejša gospodarska panoga okoliških krajev. V Logarski dolini pa so tudi kuhali oglje in ta tradicija se nadaljuje vse do danes. Na poti stoje tudi kmetije, na katerih si lahko kupite kislega mleka, in eden najboljših občutkov je uživati v tej kmečki poslastici, medtem ko sonce zahaja nad pečinami doline, konji in govedo pa se vsi brezbrižni za človeške obiskovalce pasejo na mnogoterih travnikih. Kar trije slapovi se skrivajo med pečinami, ki obdajajo dolino, največji pa je slap Rinka, katerega veličina in silovit prš vode, ki veje iz njega, pa v človeku res vzbudita občutek ponižnosti spričo narave. Ko smo pa že ravno pri presežnikih, Rinka je eden največjih slapov v Sloveniji, česar pa nekako ni videti na fotografijah. Resnično morate stati pod njim, da lahko cenite, kolikšen v resnici je. 

Naša vrnitev se je začela s hitro vožnjo čez Matkov kot, manjšo dolino, ki skupaj s svojim bratom, Robanovim kotom, obdaja Logarsko dolino. Za razliko od njene arkadijske sestre tam ni nobenih kmetij, z različnim govedom naseljenih pašnikov ali sprehajalnih poti. Tam je mogoče najti le osamljene travnike, prostrane ravnice, prekrite z rečnim kamnom in pa samoto. Tolikšna je osamljenost te doline, da se človek že vpraša, ali je sploh na pravi poti, ko se tja že petnajst minut vozi po makadamski cesti. Gre za destinacijo, ki je prej namenjena pohodnikom kakor pa mulariji na motorjih in je za vse hribolazce skorajda nepogrešljiva pot, saj na vzponu iz njenega dna lahko vidite resnično lep razgled proti Kamniškemu sedlu in prostranim slovenskim deželam. Naša pot se je z vrha hriba nadaljevala onkraj meja naše domovine, čez avstrijsko Pavličevo sedlo in Železno kapo, kamor so dve stoletji nazaj prav iz Logarske doline vozili oglje, ter nazaj proti Gorenjski, kjer smo se ustavili pri Planšarskem jezeru. Tam smo hranili race ter uživali ob razgledu na pašnike z drobnico in konji, ki so resnično videti kakor tista mitološka slovenska pokrajina, kakršno opisujejo Bevkovi Pastirci ali pa Vandotov Kekec. 

 

Pravi popotniki, ki želite okusiti življenje v Solčavskem, lahko prespite v hostlu Ljubno ob Savinji, ki je tako zelo domačen, da morda sploh ne boste hoteli oditi. 

 

Če ste ljubitelji narave, pohodništva ali pa se do takšne ali drugačne mere ukvarjate z antropologijo ali botaniko, morate obiskati te kraje. Če ne zaradi drugega, zato, ker je to po mojem skromnem mnenju najlepša slovenska dolina, pa če govorimo o pašnikih, slapovih, redkem cvetju. Tam lahko uživate v gorah, ki so tekom celotne zgodovine našega naroda navdihovale našo kolektivno domišljijo. Lahko ste priča spominu na čase pred sodobnim človekom, ko je naš rod poznal le mraz ter zveri in je bil sam del te divjine. Lahko pa se predajate drobni romantični radosti – občudovanju cvetlic, njihove barve in vonja, ki skupaj nekako simbolizirajo življenje, ki ga je v teh krajih tako zelo polno.