Iran - ko predsodki obmolknejo – 5. del

 

Navkljub vsem prizadevanjem oblasti za zmanjšanje onesnaženosti je Teheran še zmeraj zelo onesnaženo mesto, kar ob 3 milijonih vozil ni presenetljiv podatek. Upam, da bodo dodatni ukrepi oblasti (milijon električnih motociklov, uvedba hibridnih taksijev in spodbujanje predelav vozil na zemeljski ali utekočinjen naftni plin) zalegli, pa ne zaradi obiskovalcev, ampak predvsem zaradi domačinov, ki so dnevno izpostavljeni visokim koncentracijam škodljivih plinov navkljub dejstvu, da ima Teheran odličen in cenovno ugoden sistem podzemne železnice, ki ima že danes preko 100 postaj na petih linijah in 170 kilometrih prog, do leta 2020 pa načrtujejo kar 430 kilometrov na devetih linijah. Glede na vse storjeno verjamem, da bo tudi onesnaženost iz leta v leto manjša in bo ogled iranske prestolnice še bolj prijeten kot je sicer.

 

A onesnaženju navkljub je Teheran mesto, ki ga je enostavno potrebno obiskati. In za začetek se preselimo v sam center, kjer se nahaja največji bazar v Iranu, teheranski bazar z 10 kilometri poti med trgovinami in stojnicami, kjer lahko najbolje začutite mestni vrvež. Sam bazar ni kak arhitekturni presežek in gneča vas bo verjetno pregnala od tam, še preden boste prehodili prvi kilometer. A nič zato, saj vas v bližini čaka biser Teherana oziroma palača Golestan.

 

Palača Golestan, oziroma kompleks palač, je nekoč predstavljala osrčje Teherana in priča o mogočnosti in bogastvu kadžarskega cesarstva (Qajar). Na tem mestu se je sicer nahajala utrdba iz safavidskega obdobja, a je Nasser-al-Din Shah (1848–1896), navdušen nad evropskimi palačami, zgradil današnji kompleks. Kompleks je vključeval tudi zunanje objekte (kot so pisarne in stanovanja), a so jih v času vladavine Pahlavijev v veliki večini porušili. Danes predstavlja palača Golestan znamenitost številka ena in zapustiti Teheran brez obiska palače Golestan je skoraj tako, kot bi v Parizu izpustili Eifflov stolp. Svetujem vam, da se pred vstopom v kompleks odločite, katere zgradbe boste obiskali, saj je treba poleg vstopnice v kompleks kupiti tudi vstopnice za posamezne zgradbe oziroma muzeje in galerije. Vsekakor je kompleks Golestan znamenitost, kjer boste preživeli vsaj kakšno uro.

 

 

A po nekaj urah osrednjega dela Teherana boste zagotovo željni svežega zraka in manjše ohladitve, ki jo boste deležni v severnem Teheranu, kjer se nahajata kompleksa palač Sa'd Abad in Niyavaran. Do tja je najboljša pot s podzemno železnico do končne postaje oziroma trga Tajrish. 

 

Tajrish je bilo tudi ime vasi, ki je sčasoma postala del Teherana in prva stvar, ki jo boste občutili, bo razlika v kakovosti zraka. Trg Tajrish se nahaja 600 metrov višje od železniške postaje in kar 700 metrov višje od letališča in leži na 1.712 metri nadmorske višine. Severni Teheran, torej območje v okolici trga Tajrish, je bogatejši del mesta z luksuznimi vilami, butiki in sodobnim nakupovalnim centrom. Seveda pa ne manjka tradicionalnega načina kupovanja na istoimenskem bazarju Tajrish. Tudi ponudba hrane je pestra, od tradicionalnih iranskih restavracij in kioskov z božansko dobrim falaflom, do restavracij s hrano iz drugih predelov sveta. Že sam predel mesta je dovolj zanimiv za ogled, če pa k temu dodamo še dva kompleksa palač, pa imamo dovolj razlogov, da se iz mestnega vrveža in onesnaženja odpravimo na sever mesta. 

 

Muzej palače Niyavaran se nahaja nekaj kilometrov stran od postaje podzemne železnice Tajrish, pred katero je vedno dovolj taksistov, ki vas bodo za nekaj evrov zapeljali do vhoda v kompleks, v katerem je Šah Mohammad Reza Pahlavi preživel večino časa s svojo družino v desetih letih njegovega vladanja. Znotraj mogočnega kompleksa si lahko ogledamo palačo, kjer je živel, vključno s takratno opremo prostorov. V kompleksu se pa nahajajo tudi drugi objekti, knjižnica, kinodvorana, igrišče za tenis, med njimi pa sta morda najbolj zanimiva kraljičina zasebna galerija in muzej, kjer lahko ob iranskih arheoloških artefaktih in iranski sodobni umetnosti najdemo tudi umetnine umetnikov, kot so Picasso, Warhol in Miro. V kompleksu se nahaja tudi kavarna oziroma čajnica, kjer lahko ob pogledu na mogočne gore v ozadju uživate ob odličnem iranskem čaju. Po ogledu vam svetujem, da se podate še do drugega kompleksa palač pod imenom Sa'd Abad.

 

 

Muzejski kompleks Sa'd Abad. Gre za ogromen kompleks, kjer si lahko ogledate 10 muzejskih razstav. Med njimi je zagotovo najbolj impozantna Bela palača, ki je bila zgrajena med letoma 1931 in 1936 in je bila poletna rezidenca Šaha Pahlavija. V 54 sobanah lahko na 5.000 m2 občudujemo ekstravagantno pohištvo, umetniške slike in po meri narejene perzijske preproge. V kleti se nahaja nacionalni muzej umetnosti, pred stavbo pa zgolj ogromna bronasta škornja spominjata na ogromen Šahov spomenik, ki je nekoč stal pred palačo. Poleg razkošne bele palače je v kompleksu tudi zelena palača, v kateri je šah bival zgolj eno leto, potem pa je bila namenjena za državniške sprejeme v zgornjem in kot rezidenca za posebne goste v spodnjem nadstropju. Gre za klasično palačo iz kadžarskega obdobja, ki je bila precej spremenjena v času vladavine Pahlavijevih. Poleg obeh palač pa lahko v kompleksu obiščemo še različne muzeje, od vojaškega in muzeja vozil Pahlavijevih do muzeja etnografskih raziskovanj. Obiščemo pa lahko celo originalno kuhinjo. Glede na to, da se kompleks razteza na 300 hektarjih, imajo organiziran tudi prevoz med posameznimi objekti.

 

V kolikor še ne želite zapustiti severnega Teherana, si lahko malo pod trgom Tajrish ogledate tudi zelo zanimiv filmski muzej, če pa potrebujete dodatno osvežitev, pa se nad kompleksom Sa'd Abad nahaja vzpenjača na Tochal, gorska veriga z istoimenskim najvišjim, kar 3.933 visokim, vrhom. Skratka več kot dovolj razlogov, da vsaj en cel dan, če ne več, preživite v severnem Teheranu.

 

Taleghani park z zanimivostmi v bližini pa je naslednji sodobni dragulj Teherana, ki ga turistični vodiči ne omenjajo pogosto in je bolj namenjen oddihu in rekreaciji prebivalcem Teherana. Območje se nahaja med postajama podzemne železnice Shahid Haqqani in Shahid Hemmat (na določenih zemljevidi sta imeni zapisani malenkost drugače, a dovolj, da se razume za kaj gre). Po sprehodu po parku Taleghani, ki je izjemno dobro urejen z označenimi potmi, pridemo do mostu oziroma nadhoda Tabiat. Gre za najdaljši, 270 metrov dolg, nadhod v Iranu. Gre za dvonadstropen most, kjer se nadstropji prepletata med seboj, na mostu pa je kar nekaj klopi in ogromno zelenja in ni čudno, da se imenuje tudi most narave. Z nadhoda nad 12-pasovno avtocesto je v lepem vremenu čudovit pogled na najvišji vrh Irana Damavand, ki vso leto s svojimi 5.610 metri nadmorske višine nosi mogočno snežno ledeno kapo. Na drugo stran, proti jugu, pa lahko vidimo, kako se avtocesta spušča v skoraj neskončen Teheran. Na nadhodu in na obeh straneh se nahaja precej odličnih restavracij in čajnic ter butičnih prodajaln. 

 

 

Muzej svete obrambe pa je druga zanimivost, ki si jo enostavno morate ogledati. Gre za izjemno sodoben in na trenutke interaktiven muzej iransko–iraške vojne, ki je trajala skoraj osem let. Poleg žrtev, ki presegajo milijon, je bilo v vojni nepojmljivo dosti tudi materialne škode; preko 400 milijard ameriških dolarjev. Tudi stroški same vojne so ocenjeni na 228 milijard ameriških dolarjev. V muzeju lahko vidimo spominska obeležja padlim iranskim vojakom in poveljnikom, dokumentarne posnetke in celo vstopimo v dva bunkerja; kjer lahko na lastni koži preizkusimo razliko med dnevno in nočno temperaturo v puščavi. Muzej pa se začne že preden kupite vstopnico, saj je na prostoru pred muzejem razstavljeno ogromno letal, helikopterjev, raket in drugega orožja. Da bo pa vse skupaj še bolj mogočno, pa se nad muzejem dviga 150 metrov visok drog za zastavo, katere površina pa je kar 1.000 kvadratnih metrov. 

 

Z druge strani nadhoda Tabiat se nahajata parka Ports in Nowrooz (Nowrooz je iransko novo leto) s trgom slave. Vse našteto je nastalo ali pa bilo vsaj urejeno v tem stoletju, pri čemer je treba poudariti, da zagotovo niso varčevali pri izgradnji, kar je dodaten razlog za ogled.

 

Nekoliko nižje od naštetega se nahaja še Mussala Imama Homeinija, ki pa je še v izgradnji in odprta zgolj za večje dogodke. In če že vnašam novo besedo v besedilo, je prav, da razložim, kaj je to mussala. Mussala je atrij ali dvorišče pred mošejo, kjer se izvajajo molitve in tudi samo ime izhaja iz besede moliti. Gre za ogromen, a sodoben kompleks, ki bo po dokončanju zagotovo vreden ogleda.

 

S polnimi pljuči čistega zraka s severa Teherana se pred zaključkom v centru mesta podajmo še na dve zanimivosti izven centra; najprej na skrajni jug mesta, kjer se nahaja mavzolej oziroma grobnica iranskega voditelja Imama Homeinija. Gre za poslednji dom Imama Homeinija, ki je umrl v 89. letu starosti. Na njegov pogreb je prišlo preko 10 milijonov Irancev, kar predstavlja enega največjih, če ne največjega pogreba na svetu. Na željo iranskega voditelja Imama Homeinija okrog njegove grobnice ni nastala zgolj mošeja, ampak kompleks, ki vključuje kulturni in turistični center, nakupovalno središče in celo univerzo islamskih študij. Na območju je tudi parkirišče za 20.000 avtov. Mošejo z grobnico Imama Homeinija, ki se nahaja v osrčju 20 km2 velikega kompleksa si seveda lahko tudi ogledamo. Razen tega, da moramo v garderobi pustiti nahrbtnike in večje predmete in da gremo skozi detektor kovin, ni posebnih varnostnih ukrepov, kar ponovno priča o varnosti Irana. Sredi ogromne mošeje z 89 metrov visokimi štirimi minareti, ki simbolizirajo starost, pri kateri je Irance zapustil voditelj Imam Homeini, se nahaja mogočna grobnica v kateri počiva nekdanji iranski voditelj. Sam kompleks se nahaja precej daleč iz centra Teherana, a njegovo prostranstvo upravičuje nekaj ur, ki jih boste temu kompleksu namenili.

 

 

Druga obvezna zanimivost, ki se nahaja tik ob letališču Mehrabad za notranji in mednarodni promet, je trg Azadi v sredini katerega se nahaja istoimenski stolp, ki je bil zgrajen ob 2.500 obletnici perzijskega cesarstva leta 1971. Stolp Azadi predstavlja enega od simbolov Teherana, v njem pa se nahaja vrsta razstav in tudi avdio-vizualno gledališče, muzej in večnamenske prostore. Poleg same vsebine pa je tudi razgled tisti, ki kliče po obisku stolpa Azadi, visokega 45 metrov.

 

Po aveniji Enqelab (dejansko pa s podzemno železnico) se za konec vrnimo še za trenutek v center Teherana, ki smo ga zaradi onesnaženja in prometne gneče po obisku palače Golestan za nekaj časa zapustili. V osrednjem delu mesta, ki ga lahko omejimo s krogom polmera 2–3 kilometre okrog istanbulskega križa oziroma okrog ulice Ferdosi se namreč nahaja največ muzejev, galerij in drugih znamenitosti, med katerimi najdemo zagotovo nekaj takšnih, ki so nam še posebej zanimive. Med njimi so iranski muzej preprog, muzej stekla in keramike, nacionalni muzej draguljev, nacionalni muzej Irana, muzej sodobne umetnosti, »US Den of Espionage« (sobo ameriškega vohunstva) in še mnogo več. Zagotovo se je težko posvetiti vsem ali vse obiskati, zato se bom posvetil zgolj zadnjemu, najbolj nenavadnemu muzeju. Gre za muzej, v katerem prikazujejo metode vohunjenja ZDA, prikazujejo načine šifriranja, uničevanja dokazov, ponarejanja potnih listov in še mnogo več. Pred muzejem in v okolici je precej protiameriških sloganov, grafitov in slik, med katerimi so tudi prave umetnine. V muzeju je tudi manjša kinodvorana, kjer so nam zavrteli kratek film o odnosih med Iranom in ZDA, ki ga lahko sami vidite tudi na http://english.khamenei.ir/ . Eksponati pa v muzej niso bili pripeljani ali tam sestavljeni, ampak so se tam že nahajali, saj se muzej nahaja v prostorih nekdanjega veleposlaništva ZDA, ki so ga študentje v islamski revoluciji napadli in zavzeli.

 

Zagotovo bi lahko o Teheranu in Iranu pisali še (zelo) dolgo a verjamem, da je napisano več kot dovolj, da vas spodbudim k raziskovanju Irana tako po spletu kot seveda tudi v živo.