Nas barva determinira?

Spomnim se svojega prvega (bližnjega) srečanja s črncem. S prijateljico sva bili na Malti, ko naju je na avtobusu proti Valeti ogovoril črnec. Bil je zelo prijazen, komunikativen in duhovit. Vožnja do malteške prestolnice je minila hitro, saj smo se zaklepetali o njegovem življenju na Malti in najinem potovanju. Še danes se spomnim njegovih dlani (zdi se mi zelo zanimivo, da so dlani črnec – tako kot naše – svetle, rožnate barve), izjemno belih zob in velikih beločnic.

Ko sva spomladi s prijateljico iskali namestitev v Neaplju, sva našli hostel Margellina. Ob prijavi so naju opozorili, da je hostel tudi prva nastanitev za migrante, ki pridejo v Italijo. »Ja, in?« sva se spraševali. S temnopoltimi ljudmi nimava težav, do ljudi drugih ras pa nobenih predsodkov, zato nisva vedeli, čemu služi opozorilo. Kot sva ugotovili v Italiji ob najinem prihodu, ko sva spoznali nekaj migrantov, je zgodba veliko ljudi drugačna – migranti se vsakodnevno srečujejo z diskriminacijo.

Patricija, multikulturna mediatorka, ki že dve leti dela v tem hostlu z migranti, nama je povedala, da je tukaj zanje prva nastanitev, vsi črnci pa čakajo na rezultate komisije. Komisiji zaupajo svoje zgodbe in razloge, zakaj so zapustili svojo državo, ta pa presodi, ali so upravičeni do mednarodne zaščite, ki lahko traja od dveh do petih let. V hostlu Margellina so nastanjeni samo moški, stari od 18 do 34 let, ki lahko po zakonu tukaj ostanejo do šest mesecev, ker pa v Italiji ne deluje vse po zakonu, so nekateri tukaj nastanjeni celo dve leti ali tri. To zanje ni dobro, saj jim že več let življenja v majhnih sobah psihološki stres, počutijo se kot ujetniki.

Ekipa ljudi (poleg Patricije sva spoznali še nekaj mladih ljudi, ki delajo z migranti) fante uči italijansko, saj v Italiji, še posebej na jugu države, zelo malo ljudi govori angleško. Če ne znajo govoriti italijansko, zelo težko dobijo službo. Vsi pa niso motivirani za učenje italijanščine, saj mnogim Italija predstavlja zgolj tranzitno državo in se želijo čim prej preseliti v katero drugo evropsko državo. Fantje prihajajo iz različnih držav, npr. Nigerije, Gane, Gambije, Malija, Senegala, nekaj pa tudi iz azijskih držav, kot so Pakistan, Bangladeš in Afganistan. Poleg tečaja italijanščine zanje organizirajo tudi druge delavnice, npr. športne aktivnosti, branje knjig, spoznavanje zgodovine mesta, računalništvo, spoznavanje pravnih predpisov …

Pogovarjali sva se z nekaj migranti. Mnogi so hvaležni Italiji in uslužbencem v hostlu za vse, kar zanje naredijo. Mnogi so od čakanja na rezultate komisije naveličani životarjenja. Številni med njimi so bili v svoji državi »bogataši« - imeli so vse, kar so potrebovali za srečno življenje (partnerko, družino, dom, službo), zdaj beračijo za vsak cent, na ulicah pa so velikokrat deležni nesramnih pogledov, rasističnih in stereotipnih izjav.

»Zelo težko je bilo zapustiti Afganistan, saj je tam še vedno vojna. Želim si, da bi v Italiji čim prej dobil dokumente, saj bi tako k meni lahko prišla moja družina, ki je ostala v Afganistanu. O njih zdaj ne vem ničesar, saj jih ne morem kontaktirati, ne vem niti, ali so še živi. Rad imam Italijo, želim si ostati tukaj.« begunec iz Afganistana

»Tukaj nisem zaradi lakote v moji deželi, ampak zaradi političnih težav in delovanja vlade. V Nigeriji sem delal kot humanitarni aktivist. Tam imam hišo, ženo, sina, avto. Iz države sem odšel, ker so me poskušali ubiti. Življenje v Italiji mi ni všeč. Kot črnec zelo težko dobim službo, veliko ljudi ima do nas predsodke. Poglejte, kakšno življenje imam zdaj, ker sem se v Nigeriji poskušal boriti za pravice ljudi. Boli me, ko na cesti črnci prosjačimo za denar, da si lahko kupimo oblačila. Doma nisem bil nikoli berač.« migrant iz Nigerije

»Tudi jaz prihajam iz Nigerije. Sem smo prišli, da bi bili varni, živeli mirno življenje in bili srečni, kajti v naših državah bi znoreli od vseh problemov. Prišli smo po nekaj drugega, boljši začetek, vsi imamo cilje, a ni tako preprosto. Tukaj sem že dve leti. Šel sem h komisiji, a so me zavrnili. V Nigeriji sem šel skozi pravi pekel. Ko sem prišel sem, sem bil srečen, mislil sem, da bo zdaj vse v redu, a ni tako. Včasih sem jezen zaradi diskriminacije. Ne vem, zakaj so tu ljudje kot zombiji, oprostite izrazu. Zombijem ni mar zate. Veliko naših ljudi izgublja živce. Doma smo živeli dobro življenje, a smo zaradi različnih vzrokov morali zapustiti svojo državo, tukaj pa nikakor ne dobimo dokumentov, da bi lahko znova zaživeli normalno. Iz enega pekla smo prišli v drugega.« migrant iz Nigerije

Zgodbe zarežejo v srce. Njihove besede zabolijo. Nihče ni bil nesramen do naju, številni so nama – s solzami v očeh – pripovedovali svoje zgodbe. Prihajali so novi in novi migranti, ki so z nama želeli deliti svojo usodo. Kot da bi odprli dušo in vsaj za hip pozdravili svojo bolečino. Vse, kar so želeli od naju, je, da širiva njihovo sporočilo, da poveva njihove zgodbe, da morda razbijeva kakšen stereotip.