Želve velikanke, kristalno morje in modre lagune

Prepotovala je že precejšnji del sveta. Najbolj so se ji v spomin vtisnili Havaji, Maldivi, Peru, Indija, Sejšeli, Kazahstan, celinske ZDA, Egipt (predvsem fascinantni puščavski del), Nikaragva, Maroko in Tanzanija. Destinacije, ki si jih še želi obiskati, so Mongolija – z nekajdnevnim jahanjem konj, Burma, južna Polinezija in kakšni odročni predeli Rusije. Svoje popotniške izkušnje in napotke deli na potopisnih predavanjih v okviru agencije Shappa, v kateri je zaposlena. Všeč ji je avanturistični način potovanja, poleg znamenitosti pa išče tudi nedotaknjene skrite kotičke ter povezanost z domačini in avtohtonim načinom življenja.

Darja ima rada vroče in eksotične kraje s sproščenim vzdušjem. Sejšeli so otoška država v Indijskem oceanu, severovzhodno od Madagaskarja. Sestavlja jih kar 115 otokov z značilnimi granitnimi balvani in prečudoviti plažami, ki so ene izmed najlepših na svetu. Na otoku Preslin je narodni park Vallée de Mai, kjer rastejo palme posebnega kokosa, imenovanega »coco de mer«. Sadež morskega kokosa dozoreva kar šest do sedem let in spominja na ženske obline. Ta posebni kokos na Sejšelih najdemo le v tem parku in na otoku Curieuse, drugje je že izumrl.

Kako ste preživeli dopustovanje na Sejšelih?

Ker je javni prevoz na otokih dolgotrajen z ne najbolj optimalnimi povezavami, je za krajše potovanje najprimernejši lastni prevoz – ali torej najamete avto s šoferjem ali pa ste šofer sami, pri čemer je treba biti previden, saj so ceste zelo ozke, vozniki vozijo pa po levi. Prevoz med otoki je možen z ladjami (od 15 minut do pribl. 1 ura vožnje) ali pa se z glavnega otoka na Praslin odpeljete z devetnajstsedežnim letalom na krajšo rahlo adrenalinsko vožnjo. Med zanimivosti, ki jih na Sejšelih ne gre zamuditi, so nedvomno trekingi, saj so vsi trije otoki prepredeni s pohodniškimi potmi, ogled tržnice v enem izmed najmanjših mest na svetu – Viktoriji, kopanje na rajskih plažah, ki kar tekmujejo za dobitnico nagrade za najlepšo plažo, pokušina ruma takamaka v destilarni, obisk prečudovitih želv velikank s sprehodom po gozdu mangrov, obisk kultnega muzeja na prostem na otoku Praslin, kolesarjenje čez otok LaDigue in degustacija prave kreolske hrane.

Ste poskusili tudi kakšno sejšelsko specialiteto? Katero in vam je bila všeč?

Najbolj priznana specialiteta na Sejšelih je kari z mesom sadnega netopirja (velik netopir, ki se prehranjuje s sadjem). Specialiteto je treba naročiti nekaj dni vnaprej, da restavracije priskrbijo meso. Jaz jedi nisem poskusila, saj so netopirji tam tudi domače živali in izgledajo kot majhne simpatične lisičke, tako da apetita za omenjeno jed nimam. Drugače se s pristno kreolsko hrano na Sejšelih žal ne srečaš pogosto. Če imaš srečo in naletiš na restavracijo, ki ponuja pristni kreolski bife, pa je hrana naravnost božanska. Na splošno velja, da dražja hrana ni nujno najokusnejša. Marsikdaj je ravno nasprotno. Manjše hiške ali prikolice, ki prodajajo tople malice domačinom, imajo na primer večinoma okusno hrano za manj kot deset evrov na obrok.

Kakšna je kultura Sejšelov?

Večina domačinov je potomcev osvobojenih sužnjev in nekaj Evropejcev. Nekatere sužnje so kot delovno silo pripeljali z Mavricija, Madagaskarja in iz Mozambika (ostali so bili osvobojeni v sredini 19. stoletja) z ladjami, ki so trgovale s sužnji še po prepovedi suženjstva. Afričani so s sabo na otoke v tistem času pripeljali tudi vudu magijo, in čeprav je v današnjem času zaradi prepovedi uporabljena le malo, včasih še vedno zaslediš kakšno zanimivo anekdoto o tem verovanju. Nekateri od obredov, ki jih še vedno prakticirajo, so na primer zeliščarstvo, blagoslov hiše in čuvanje umrlih, da ti ne postanejo zombiji. Tudi zgodovina piratstva na Sejšelih je zelo zanimiva. Pred naselitvijo so bili Sejšeli raj za pirate, ki so prežali na trgovske ladje in se z ropanjem dokopali do velikega bogastva. V upanju na vrnitev so marsikateri zaklad zakopali, a se mnogi niso nikoli vrnili. Za nekaterimi so ostali šifrirani zemljevidi, ki še danes burijo človeško domišljijo. Lov za skritimi zakladi je med domačini priljubljen hobi.

Turizma so domačini vajeni, saj z njim živijo že približno 50 let in se tako kot turist počutiš dobrodošlega. Ponudb za turiste, različne dejavnosti, nastanitve in prevoze je dovolj. Sicer pa je še zmeraj več letoviškega, bolj luksuznega in manj popotniškega turizma. Z omejenim številom turističnih objektov država ohranja naravo na otokih, kar v praksi pomeni, da ima marsikdaj svetovno poznana plaža le nekaj obiskovalcev.

Obiskali ste tudi želvji otok. Kakšen je občutek, ko si v bližini nežnih velikank?

Otok Curieuse je eno izmed zatočišč za želve velikanke, ki so največje želve na svetu in zaščitene na Unescovem seznamu. S sinom sva želve hranila z njihovimi najljubšimi listi s sosednjega grma, ko je moj štiriletnik začel tuliti, kot to pri teh letih dobro znajo. Vprašala sem ga, kaj mu je, nakar je pokazal na svoje stopalo. Vsaj dvestokilogramska želva ga je, s svojo sicer mehko nogo, pohodila. Kot vsaka mama sem tudi jaz odreagirala impulzivno, hitro zagrabila želvo za oklep nad tačko in jo iz počepa, kot dvigovalec uteži, poskusila vzdigniti. Vse skupaj je izpadlo kot skeč v komičnem prispevku, saj želve nisem premaknila niti za milimeter. Počakati smo morali, da je želva v svojem počasnem gibanju naredila korak naprej. Na srečo se je razpletlo brez poškodb.