Azori, evropska oaza – 3. del

Otok, ki se ga ne da prepotovati, ne da bi vmes srečal kar nekaj čred krav. Pa naj bo to sredi največjega neurja ali ob čudovitem sončnem dnevu. Nastanjeni smo bili v majhni kamniti starinski hiški, tik ob mogočnem oceanu. Pogled na neskončen ocean sta nam ovirala dva majhna, a čudovita otočka. Ocean je iz dneva v dan kazal svojo strašno moč ter metal valove preko manjših klifov pred našo hiško. Vsako jutro po sprehodu ob zori sem razmišljala o potovanju po otoku in vsakič smo se podali na drug konec. Sicer majhen otok, a poln zanimivosti. Četudi se po večini otoka razprostirajo z vulkanskimi kamni zagrajeni pašniki, se jih nismo mogli nagledati. Kvadratasti, pravokotni, ovalni in pašniki vseh možnih oblik, polni goveda, so prava pasa za oči. Živo zelena barva bujno rasle trave in majhne cvetlice, mah po kamnitih ograjah ter najpogosteje črno bele krave vabijo obiskovalce na razne razgledne točke. 

 

 

Na severu zahodnem delu otoka pa se razprostira majhen gosto zarasel gozd, ki spominja že na pravi pravcati pragozd. Ne daleč vstran ob obali pa se nahaja pred valovi s kamni zaščiteno kopališče. Kup golih skal, ki ščitijo najbolj hrabre, da se podajo v decembrskih dneh v hladno oceansko vodo. Mogočni valovi neprestano poskušajo pokazati svojo prevlado nad skalami. Dvigajo se po več metrov v zrak in ustvarjajo odmeven zvok. Na videz gmota nekoristnega sveta, v katerem pa za različnimi skalami poležavajo obiskovalci ter se sončijo in sproščajo na toplem soncu. Ne daleč vstran visoki valovi omahujejo pod mogočnimi klifi. Majhna mesteca ob obali se bahajo z nekaj pisanimi kapelami Svetega duha, ki močno izstopajo. Gre za del bogate arhitekturne dediščine, ki ni bila uničena v silovitem potresu leta 1980. Glavno mesto Terceire in hkrati najstarejše mesto na Azorih, Angra do Heroismo, se ponaša z majhnim, a lepim glavnim trgom ter zidovi gradu, kjer je bil včasih kraljevi zapor. Vmes pa se ob obali baha modra izstopajoča cerkev. Mesto velja za zgodovinsko prestolnico Azorov in je uvrščeno med Unescovo kulturno dediščino. Angra do Heroismo ima tudi eno najboljših javnih knjižnic na Portugalskem ter v njej ohranja nekaj pomembnih umetniških zbirk. Otok skriva svoje lepote tudi v svoji notranjosti. Podzemne vulkanske jame, ki jih je ob nastajanju otokov za seboj pustila lava, so danes kot nalašč za obiskovalce. Jame sicer nimajo kapnikov, imajo pa vulkanske rove in dajejo možnost pogleda v notranjost vulkanov. 

 

 

V poletnih mesecih so največja zabava na otoku bikoborbe. Prirejajo jih tudi po večkrat na teden. Zbere se ogromno ljudi, ki opazujejo, kako hrabri tečejo tik pred bikom in pogosto za las ubežijo njegovim ostrim rogovom. Ne malo krat pa seveda pride tudi do kakšne nesreče. 

Vulkanske vzpetine, pod katerimi se razprostirajo pašniki, jezera, nasadi pomaranč in banan, moder ocean v daljavi in pa pogled na sosednja otoka Ilha do Faial ter Sao Jorge. Na tako majhnem mestu toliko zanimivega in raznolikega. Ilha do Pico je na nas naredil najbolj poseben vtis. Že samo pogled na najvišji Portugalski vrh imenovan Pico je tako veličasten, da ga je potrebno videti. S svojimi 2351 metri se mogočno dviga nad preostali del otoka, prav tako poln vulkanskih kraterjev. Vrh Pico je pogosto zavit v oblake, zato je včasih že potrebno nekaj sreče, da ga sploh vidite. Možen pa je tudi vzpon na sam vrh, ki se začne na 1200 metrih višine. Pot ni zahtevna, problem pa je vreme, ki se zelo hitro spreminja. Zato se pogosto zgodi, da se kdo tudi izgubi. V zimskih mesecih je vrh odet v sneg, kar vzpon samo oteži. Vsak, ki želi na vrh, dobi pri koči, kjer je izhodišče, gps napravo. Po želji pa lahko najamete tudi vodnika, za katerega je potrebno odšteti 100 €. Tisti, ki so doživeli sončni vzhod ali pa zahod na vrhu radi povedo, da je to nekaj zares čudovitega. 

 

 

Medtem ko v višavah potrebujete ne samo debelo jakno, ampak tudi kapo in rokavice, je lahko ob morju toplo in primerno za kopanje. Ceste po otoku so lahko za nekatere strah vzbujajoče, saj ne manjka strmih vulkanskih pobočij. Glavne ceste so lepo urejene, široke in pregledne. Medtem pa so stranske lahko močno porasle z mahom, kar terja še dodatno previdnost, saj so spolzke. Poleg tega, da so še ozke in ne ravno najbolje vzdrževane, se kar kmalu iz gosto zaraslega grmovja na cesti znajde cela čreda krav. 

 

 

In kot splošno znano, kjer so vulkani, tam so tudi jame. Tako so za jamarje in za turiste tudi na Ilha do Pico znane jame. Otok svojo črnino, po kateri ga je portugalski pesnik poimenoval tudi Ilha Preta (Črni otok), najbolj izkazuje na vinorodnem področju. Picoa, kot se imenuje predel z tisočerimi nekaj kvadratov velikimi in z temnim kamnom zagrajenimi vinogradi, je pod Unescovo zaščito. Zaščite s kamni ščitijo vinske trte pred močnimi morskimi vetrovi in hkrati absorbirajo sončne žarke in s tem grejejo grozdje, ki tako prej dozori.

 

Majhen otok, do katerega je najenostavneje pripotovati s trajektom iz sosednjega otoka Ilha do Pico. Je zadnja točka v Evropi, saj preostala dva Azorska otoka že ležita na ameriški tektonski plošči.  Vožnja z trajektom iz Ilha do Pico traja le slabe pol ure. Otok skupaj s svojima sosednjima otokoma Ilha do Pico ter Sao Jorge sestavlja območje znano pod imenom Triângulo (trikotnik). Ilha do Faial je znan predvsem po modrih hortenzijah, zaradi česar ga je portugalski pesnik Raul Brandão poimenoval tudi Modri otok. Kot na vseh preostalih vulkanski otokih se tudi tukaj najvišja točka zaključuje v robovih ugaslega vulkana, imenovanega Cabeço Gordo. Gromozanski krater, ki ima v notranjosti še en krater, je tako poseben, da si ga je potrebno ogledati, če pripotujete na Modri otok. Na najbolj zahodni točki otoka se nahaja pusta pokrajina Capelinhos, večji vulkanski kompleks oziroma lavno polje. Vulkanski izbruhi na tem območju so bili tako močni in trajali več mesecev med letoma 1957 in 1958, da so morali evakuirati okoli 2000 ljudi. Proti koncu leta 1958 se je umirilo, območje pa je še do danes ostalo golo.