Azori, evropska oaza – 2. del

Tisti, ki iščejo prestižne tropske destinacije, tega tu ne bodo našli. Azori so še v povojih kar se tiče turizma. Sploh v zimskih mesecih morate imeti že skoraj srečo, da naletite na skupino turistov. Domačini pravijo, da ne želijo masovnega turizma. Želijo obdržati pristnost otokov. Čeprav kljub vsemu tudi oni stremijo k večjemu zaslužku. A so se mnogi raje odločili za odselitev, namesto da bi več truda vložili v razvoj turizma. Na Azorih, ki so veliki za približno desetino Slovenije, živi okoli četrt milijona prebivalcev. Veliko se jih izseljuje, saj ne dobijo služb. Tako večina mladih odide na izobraževanje na celino. Gospodarska kriza se je namreč dotaknila tudi tega zelo odmaknjenega otočja. Tisti, ki se ne odločijo za selitev na njihovo celino ali Kanado, pa se radi podajo v Južno Ameriko, saj je zaradi skupnega jezika in vedno večje razvitosti postala enostavno dostopna destinacija za njih. Azori v razvoju bistveno zaostajajo za preostalo Portugalsko, kar je moč opaziti že kar kmalu po prihodu. Tamkajšnji domačini se v večini preživljajo z ribolovom, kmetijstvom, pridelavo čaja ter tobaka in nekaj seveda tudi s turizmom. Utrip življenja tam je umirjen, počasen, prav nikomur se ne mudi in to nas je kar nekajkrat skoraj spravilo iz tira. Za nas težko razumljivo je bilo dolgo čakanje, da nas je kdo postregel v kakšni izmed vaških gostiln. A po nekaj dneh potovanja smo tudi sami padli v ta počasen in umirjen utrip življenja. Na začetku ti ni povsem jasno, kako lahko ljudje tako živijo, kako lahko življenje sploh poteka tako umirjeno in počasi, a na koncu še sam ne veš, kdaj ti postane všeč in tudi sam postaneš takšen. Takrat se šele zavedaš, kako dejansko živimo pri nas, ko se neprestano mudi, vsi delamo s polno paro in na koncu koncev sploh nimamo časa zase. Oni ga imajo zase in za svoje bližnje. Domačini so zelo odprti za tujce. Pojavi se le problem pri sporazumevanju, a še za to sem opazila, da v tem samo mi vidimo kot problem. Sporazumevanje z rokami je bilo zanje že povsem normalno. 

 

Na potovanju smo se počutili zares varne. Na začetku smo seveda kot vsakič na potovanjih zelo pazili na svoje stvari, redno zaklepali avto in držali torbice tesno ob sebi. Nekajkrat pa so nam domačini sami dejali, da je zelo varno in da ni treba zaklepati avta, hiše in da oni to običajno ne počnejo. Varno je na vseh otokih, le na glavnem otoku je varnost malce nižja. Tistih nekaj vinjenih brezdomcev na ulicah me je prisililo v drugačno mišljenje.  

Domačini se radi pohvalijo, da so v večini samooskrbni. Velik del živil, ki jih potrebujejo, predelajo sami. Gre predvsem za meso, ribe, mnogo zelenjave ter sadja, vino, sir ter ostale mlečne izdelke.  Razen na Sao Miguelu ni bilo velikih prodajnih centrov. Najpogosteje smo kupovali v majhni vaških trgovinicah, kjer ti je na prvi pogled neobičajno, da boš tam dobil vse, kar potrebuješ. Od hrane, pijače, nogavic, kakšnega kosa oblačila, posode in še kaj bi se našlo. 

 

V dveh tednih potovanja smo do dobra spoznali štiri izmed devetih otokov. Obiskali smo Terceiro, Ilha do Pico, Ilha do Faial ter Sao Miguel. Po vseh otokih smo potovali z najetimi avtomobili, saj si drugače sploh ne morem zamisliti, kako bi prišli do odročnih delov, kjer je še toliko več neokrnjene narave. Katera koli druga vrsta prevoza bi prišla dražje, saj je bil naš plan prepotovati veliki del omenjenih otokov. To pa bi s taksiji bilo bistveno predrago, kar pa se tiče avtobusov, pa to niti ne bi bilo možno. Najlepša doživetja pa so vsekakor, če si ob tem svoboden, kar ti nedvomno lahko da le lasten prevoz. 

 

Narava je tista, zaradi katere se splača obiskati Azore. Z besedami jo je kar težko opisati. Vsak izmed obiskanih otokov je drugačen. Ob potovanju po prvem otoku, si še zamisliti nisem mogla, da se bodo drugi, tretji in četrti tako razlikovali od njega in sami med seboj. Najprej smo obiskali Terceiro, iz tega otoka leteli na Ilha do Pico, od koder smo nadaljevali z trajektom na Ilha do Faial ter se vrnili nazaj na Ilha do Pico ter od tam leteli preko Terceire na Sao Miguel.