Antična Turčija

Pred mogočno obzidje antične Troje so nekega večera po desetih letih utrujajoče vojne Ahajci v znak predaje pripeljali lesenega konja. Trojanci, slepi v olajšanju, da so končno zmagali vojno, mogočno leseno strukturo povlečejo v obzidje in v zmagoslavnem duhu prvič po dolgem času mirno zatisnejo oči. A ne bi se mogli bolj motiti o namerah prebrisanih Grkov. Ahajci, siti pretakanja krvi, so v velikega lesenega konja skrili najboljše vojščake, ki so v soju lune odprli vrata dotlej nepremaganega trojanskega obzidja preostalim vojakom in znamenito Trojo popolnoma uničili. Vsaj tako pravi Homerjev ep, ki se veliko bolj nagiba k pravljici kot resničnosti, a Troja dejansko je obstajala. Arheološka izkopavanja so razkrila devet plasti bivališč in na vsako posebej so Turki izjemno ponosni. Če boste ob obisku slovitega mesta pričakovali veliko utrjeno Homerjevo mesto, boste razočarani. Definitivno je med ruševinami dobro imeti vodiča, ki vas bo navdušil z epi, zgodbicami in bajkami, saj od mogočnega mesta ni ostalo druga kot majhni delčki obzidja. Pred vhodom na arheološko najdišče najprej zagledate lesenega Trojanskega konja, ki ga je zgradilo Ministrstvo za turizem in kulturo in je poleg navdušenja domačinov nad lastno zgodovino največja atrakcija Troje.

Koliko domoljubja nosijo v sebi ponosni Turki se razkrije tudi ob obisku Nacionalnega parka Gallipoli. Polotok tvori severozahodno stran Dardanel, čez morje ležijo Canakkale. Ta ožina je bila tisočletja ključ do Istanbula; mornarici, ki je uspelo priti skozi, je imela velike možnosti osvojiti prestolnico vzhodnoevropskega sveta. Danes je polotok miren kraj, le mnogi spomeniki pričajo o grozovitih bitkah, ki so se odvijale še med Prvo svetovno vojno. Posebno vlogo v branjenju ožine je imel prav Kemal Mustafa, ki je kasneje postal oče vseh Turkov oz. Ataturk. Če niste pohodniško ali kolesarsko razpoloženi, priporočan voden ogled polotoka, saj javnega prevoza po nacionalnem parku ni. Vodiči z največjim entuziazmom razlagajo o izkrcavanju zaveznikov v Prvi svetovni vojni, požrtvovalnih devetmesečnih bojih in zmagi Turkov. Domoljubni domačini so glavna atrakcija, sploh če niste tip, ki ga neizmerno zanimajo spomeniki.

Druga zgodba je velikokrat od turistov spregledano, a simpatično mesto Bergama oz. Pergamum. Trgovsko mesto, polno življenja, slovi po Asklepiju, antičnem medicinskem centru (poimenovanem po grškem mitološkem bogu zdravilstva). Dobro so ohranjene ruševine rdeče bazilike, akropole in asklepiona. Ljubitelji antike pa zagotovo ne smejo izpustiti obiska najbolje ohranjenega klasičnega mesta vzhodnega Mediterana. V Efesu, za razliko od Troje, ne potrebujete domišljije za predstavo o življenju prebivalcev pred dvema tisočletjema. Ohranjena so javna stranišča, velikanski teater, ki je sprejel 25.000 ljudi, Celsusova knjižnica (seveda je na ogled zgolj del impozantne zgradbe, 12.000 knjig in zvitkov ne), Hadrijanov tempelj in stadion. Efes je velika turistična atrakcija, ki privlači tudi domačine. V poletni vročini sonce neizmerno pripeka, zato je ogled prijetnejši v jutranjih ali večernih urah. Tako v Efesu kot drugod po Turčiji, pa je prav tako privlačno pivo, ki je ime dobilo po antičnem mestu. Čeprav je okoli 98 odstotkov Turkov muslimanov, ki jim vera prepoveduje pitje alkohola, jih veliko poseže po tej opojni substanci. Če ne druga, za opravičilo uporabijo velikega Ataturka, ki je rad zvrnil kozarček žganja. Ta razvada ga je tudi stala življenja, umrl je namreč zaradi ciroze jeter.

Turčija slovi po mnogih zgodovinskih znamenitostih, brezčasnem Istanbulu, ki kar vre od življenja in bogati kulturi. Krasijo jo tudi mnoga čudesa narave. Eno izmed teh so vedno turistično oblegane Pamukale, ki dokazujejo, da kalcij ni dober zgolj za kosti, ampak je lahko čudovit tudi na pogled. Sredi travnate pokrajine se iz tal dviga bela vzpetina, naravno termalno zdravilišče, z mnogimi vročimi vrelci vode, bogate s kalcijevim bikarbonatom. Voda stoletja teče po robovih visoke planote in za sabo pušča belo sled. Tvorili so se mnogi majhni in veliki bazenčki, v katerih so se še pred leti namakali turisti. Kasneje so tovrstno sproščanje prepovedali, saj so množice obiskovalcev pustile nepopravljive sledi na čudovitih belih kotanjah.

Globoko v osrčju Turčije, v pokrajini, ki spominja na lunino površje, so se že 1800 let pred našim štetjem naselili Hetiti, kasneje so prišli Perzijci in Rimljani. V skalnate klife in stožce so izklesali svoja bivališča in izkopali podzemna mesta. Kapadokija, še eno čudo narave, je s svojo nenavadno pokrajino od 4. do 11. stoletja služila kot skrivališče kristjanov med Rimsko in Bizantinsko nadvlado. Tako ni treba posebej pojasnjevati, da se povsod skrivajo še dobro ohranjene cerkve, izklesane v kamnite skulpture narave. V mestu Göreme je urejen muzej na prostem, kjer so na ogled bizantinske cerkve, kapelice in samostani ter bivališča domačinov. A Kapadokija ne ponuja zgolj ličnih hotelov v skalnatih stožcih, romantičnih sončnih zahodov, nepozabnih vzponov na okoliške gore in veličastnih poletov z balonom nad mesečevo pokrajino. Obisk olepša nepopisna prijaznost in gostoljubje domačinov, ki razumejo, da tisti, ki zaidejo v to magično deželo, uživajo v miru nepopisnih lepot narave.