Pevsko-pivski dan na Primorskem

Skoraj vsi v moji družini so na nek način povezan z glasbo. No, jaz sem izjema. Nikoli nisem igral instrumenta ali pel v zboru (sem ne štejem prvega razreda osnovne šole).

To ne pomeni, da sem brez posluha ali da mi glasba ni všeč. Prav nasprotno – v glasbi uživam in tudi precej dobro slišim, ko nekdo zaigra napačno noto. Navadno tudi precej natančno vem, kako bi morala kaka melodija zveneti. Kljub temu pa, ko poskusim zadevo zapeti, iz grla kar nekako ne pridejo pravi toni. Ker so vsi moji poskusi slišati precej obupno, sem že pred časom opustil upanje.

Vsemu temu navkljub, se občasno vseeno pridružim določenemu pevskemu zboru na kakem od njihovih mnogih dogodkov. Da ne bo pomote – sem le v vlogi simpatizerja in spremljevalca. V zboru namreč poje moja punca.

To ni prav resen zbor - večina članov sodeluje zaradi dobre družbe in ker preprosto uživajo v petju.

Na sončno zimsko nedeljo sem se jim pridružil na izletu, ki je vključeval tudi krajši pohod v bližini primorske vasice Ocizla . Vas leži v neposredni bližini italijanske meje in je takrat imela 106 prebivalcev.

Kljub letnemu času, je bilo na trenutke celo dovolj toplo za hojo v kratki majici. Druženje se je začelo s pozno dopoldanskim pohodom, ki je bil od časa do časa prekinjen s pevskim postankom.

Na našem triurnem krožnem pohodu smo videli dva močerada in del dobesedno preoranega travnika. Kot je razložil domačin, travnik ni bil preoran s plugom, temveč so za to poskrbeli divji prašiči, katerih je v okoliških gozdovih v izobilju.

Večina članov zbora spada tudi med ljubitelje vina in raznih domačih alkoholnih zvarkov. Preizkušanje le-teh je bil pogost razlog za kratek postanek. Na enem takšnih postankov smo se ustavili pri lokalnem umetniku, ki je med drugim poslikal tudi zid okoli svoje hiše z različnimi svetopisemskimi motivi.

Okrog druge ure popoldne smo zaključili naš pohod in domačini so nam pripravili preprosto, a slastno okrepčilo – postregli so nam joto. Seveda je kosilu sledilo še več petja. Domačini so tako dobro sprejeli spontani nastop, da je sledila pevska turneja skozi vas. Kot ste morda že sami uganili, se je turneja kmalu nadaljevala v eni od mnogih vinskih kleti...

Klet je bila okusno okrašena. Na police so bili razporejeni stari radijski sprejemniki, likalniki, žage in podobni predmeti iz bližnje preteklosti. Na steni je med drugim visela tudi slika pokojnega predsednika Tita.

Gostitelji so nas razvajali z domačim vinom in najboljšim pršutom kar sem jih kdaj poskusil. Dobesedno stopil se je v ustih. Vse je bilo je zares neverjetno okusno!

Po mnogih zapetih pesmih, izpraznjenih pladnjih in steklenicah, nam je gospodar prijazno razkazal še sušilnico pršuta. Vonj v mali sobici je bil res neverjeten in bilo je več kot očitno, da prihaja iz približno petdesetih (!) pršutov, ki so viseli s stropa.

Ko smo se poslavljali, je eden izmed pevcev v šali omenil, da bi znalo biti zanimivo preveriti jutranje izdaje lokalnih časopisov. Prav lahko bi se namreč na naslovnih straneh znašel tudi članek z naslovom: "Sinoči je policija na lokalni cesti v bližini Ocizle zasegla vozniška dovoljenja osemnajstim pijanim članom neimenovanega pevskega zbora."

Na srečo takšnih in podobnih člankov v jutranjih časopisih ni bilo, saj smo se vsi varno vrnili domov.

Če boste kdaj imeli priložnost za kratek sprehod v tem koncu Slovenije, vam toplo priporočam, da si izberete prav eno od mnogih malih primorskih vasic. In če se boste med sprehodom zapletli v pogovor z naključnim mimoidočim in ga povprašali o kaki tipični lokalni vinski kleti v bližini, imate precej dobre možnosti, da vam bo ponosno razkazal prav svojo.

Članek in pripadajoče fotografije so bili objavljeni na spletni strani Travel Photo Blogging .