Sama po Avstraliji – 1. del

Šesta največja država sveta meri kar 7.682.400 kvadratnih kilometrov, ob tem pa je njena posebnost tudi to, da je najmanjša celina sveta in tudi največji otok. Ne glede na njeno velikost, šteje samo 20,6 milijona prebivalcev in je zaradi tega najmanj naseljen kontinet. Največji del države predstavlja puščava, večina prebivalstva pa živi na južnovzhodni obali. Glede na to, da spada med razvite države, je presenetljivo, da ima relativno visoko rast prebivalstva, kar je posledica velikega števila imigrantov. Še vedno velja za deželo, v katero si zaradi njihovega standarda ter enostavnega načina za pridobiti razna dela, želi mnogo ljudi. Etničnih problemov načeloma nimajo, razen manjšine domorodcev Aboridžinov, ki se mnogokrat počutijo zapostavljeni, predstavljajo pa samo 1,5 odstotka vsega prebivalstva. Pa vendarle je »dežela tam spodaj« za mnoge postala sinonim za pustolovščino. 

Na rdečem kontinentu, kakor z drugimi besedami poimenujejo Avstralijo, sem si plan potovanja zastavljala sprotno, na sami poti. Predhodno sem si preko znancev poiskala kontakte Slovencev v Avstraliji in tako so me tamkajšnji Slovenci gostili v Sydneyu in Melbournu. Zaradi domotožja po domači domovini, so me še posebej lepo sprejeli ter me že ob prihodu v Sydney najprej odpeljali na slovensko mašo. Na maši je bila zanimivost ta, da je bila obiskanost maše tolikšna, da smo morali celo stati. Takrat še nisem imela občutka, da sem povsem na drugi strani sveta, saj so me obdajali sami Slovenci in ob tem še slovenska maša. 

 

S tamkajšnjimi Slovenci sem doživela tudi ogleda dvanajstih apostolov in zelo lepe znane ceste ob oceanu, ogledali smo si enega izmed največjih akvarijev sveta, zgodovinsko mestece Sovereing Hill, kjer smo se vrnili v čas iskalcev zlata, z njimi sem se povzpela na najvišjo razgledno stolpnico, kjer sem lahko občutila mogočnost mesta Melbourn povabili pa so me tudi na posebno večerjo, kjer sem poskusila kenguruja na tri načine. Meso kenguruja je bilo zame najbolj okusno meso, ki sem ga kdaj poskusila. Kljub prijazni pogostitvi pa sem si želela prepotovati še večji del Avstralije in si pot načrtovati sama.  Zato sem jih kmalu zapustila ter se podala nasproti novim dogodivščinam.

Domorodci za nas poznani pod imenom Aboridžine, so v Avstralijo prišli pred približno 40.000 leti. Predvideva se, da so s kanuji pripluli iz Azije. S seboj so pripeljali divje pse, prednike dingov. Aboridžini oz. kot bi jih lahko takrat poimenovali tudi kamenodobski lovci in nabiralci za lov niso uporabljali puščic, ampak boomerang in woomero, posebno lučalo iz lubja. 

 

Leta 1788 so na rdečo celino prispeli prvi Evropejci z namenom, da tam ustanovijo kazensko kolonijo. Takrat je na tem ozemlju živelo okoli 300.000 Aboridžinov, ki so govorili tudi do 500 različnih narečij. Živeli so v popolnem sožitju z naravo in vsemi živimi bitji, prepričani, da zemlja ne more biti nikogršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo zapustili predniki vsem. 

 

Živeli so v majhnih plemenih, ki so se selila glede na območja s hrano. Ko so se odselili z nekega področja, kjer je zmanjkalo hrane, so to ozemlje požgali, saj so bili mnenja, da se bo v takšnem primeru zemlja ponovno obrodila. Prehranjevali so se s kenguruji, emuji, oposumi in vse te živali so bile za njih sveta bitja, ki so jih lahko uporabljali izključno za hrano. 

 

Novi prišleki niso imeli razumevanja do aboridžinskega odnosa do zemlje. Odvzeli so jim naravo, pašnike, začeli so se tudi spopadi. Domačini jim niso mogli kljubovati v spopadih. Zato se je število Aboridžinov v 150 letih zmanjšalo iz 300.000 na samo 40.000. 

 

Danes število domačinov ponovno narašča, nazaj so dobili tudi nekaj zemlje in mnogi od njih še vedno živijo njihov stari način življenja. Država jim je predala tudi Uluru oz Ayers rock, ki pa še naprej ostaja turistična atrakcija. 

Za avstralsko podnebje – tropsko na severu in zmerno na jugu so značilne skrajnosti. Na severu je vse leto zelo vroče. Za najbolj vroč kraj velja Marble Bar, mesto na zahodu Avstralije, kjer se termometer dvigne tudi do 50°C. Te neznosne temperature pa obiskovalcem pijejo živce tudi roji muh, ki nadležno silijo v vse luknje na obrazu. 

 

V smeri proti zahodu oz. notranjosti postaja podnebje čedalje bolj vroče in suho. V redkih priložnostih se na tem področju ulije in takrat se pokrajina spremeni v rožnato prevleko. Tudi slana jezera, v katerih je običajno samo sol brez vode, se v takšnih trenutnih napolnijo z vodo. Reke v notranjosti so večino leta suhe, tako da so tudi one turistična atrakcija in se popotniki fotografirajo v suhih strugah, ki so v primeru dežja lahko prav velike reke.

Po premisleku o nadaljevanju potovanja sem se odločila za veliko krožno potovanje. Nepopisne razdalje sem premagovala z vlakom, avtobusom, letalom ter celo z avtoštopom. Že samo potovanje iz mesta Adelide do osrčja Avstralije, mesta Alice Springs je trajalo 24 ur in prav tako 24 ur iz osrčja dalje do severa, do tropskega predela Avstralije. Ob premagovanju velikih razdalj sem doživljala tudi različna podnebja, tako od suhih ter do 45 stopinj vročih predelov, do tropskih vlažnih in hladnejših, kjer je glede na njihov letni čas bila zima. O nevarnostih, ki bi mi lahko pretile na sami poti niti nisem razmišljala, bila sem sama, včasih tudi daleč proč od večjih mest, daleč proč od signala za telefon in ob neugodnih povezavah javnega prevoza sem se dvakrat na pot podala kar z avtoštopom. Ob tem se imela srečo ali nesrečo, oboje krat sta me na štop pobrala Aboridžina. Čeprav prvi priseljenci mnogokrat veljajo za nevarne, sem jaz imela z njimi dobre izkušnje, sploh pa je bilo zame zanimivo bližnje srečanje z njimi. Mnogi izmed njih se pogosto podajajo v alkohol, se zadržujejo v sencah pod drevesih in ne počnejo ničesar.