Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Potovanje v Jordanijo

Mesta Jordanije – Aman, Wadi Musa in Wadi Rum

Jordanija ponuja veliko, od Rdečega morja, ki nudi odlične pogoje za potapljanje, do Mrtvega morja, katerega kraji ob obali so najnižje ležeče kopno na zemlji, pa vse do čudovite pokrajine, polne puščav na jugu, in sotesk, predvsem pa se država lahko pohvali z bogato zgodovino. In ravno mesta Jordanije nas lahko popeljejo nekaj sto let nazaj.

Raziskovanje države pričnem v glavnem mestu Amanu. Aman je skorajda belo mesto. Pa saj to je tudi pričakovati v državah, kjer je podnebje toplejše. Ceste in ulice se vijejo gor in dol; tako se 10 minut vzpenjaš, nato pa nadaljnjih 15 hodiš navzdol. Od hostla do Citadele sem imela približno 25 minut peš. Citadela je postavljena na amanskem hribu, visokem 838 metrov.

Na vrhu Citadele se veličastno pokaže Herkulov tempelj, ki je poznan tudi kot Veliki tempelj v Amanu in je starodavni rimski tempelj, posvečen Herkulu. Tempelj ima dva masivna stebra, v bližini pa je kamnita skulptura treh upognjenih prstov. Človeški prsti so bili nekoč del ogromnega kipa Herkula, za katerega strokovnjaki menijo, da je bil morda visok več kot 12 metrov. Turistom daje občutek, kako veličastna je bila Citadela v času svojega razcveta. Z vrha hriba je na vse strani razgled na mesto in je veličasten.

Ogled Citadele je trajal debelo uro, in ker sem potrebovala približno pol ure, da sem delno ob cesti, delno pa po stopnicah, ki jih je v Amanu res veliko, prišla nazaj dol v mesto, in ker sem se napotila proti rimskemu amfiteatru, me je vmes premagala lakota. Tako sem se ustavila na prigrizku v bližnji restavraciji. V Jordaniji je tipičen prigrizek humus (namaz iz čičerike). Prigrizkom pravijo meze. Najbolj znani je torej ta namaz iz čičerike, imajo pa tudi vrsto drugih, na primer falafel (ocvrta kroglica iz čičerike), labneh (pomeni arabski sir), mutabal oz. baba ganoush (namaz iz jajčevcev) itd. Meze se obeduje tako, da arabski kruh (ki izgleda kot tortilja) pomakaš v različne omake kar z rokami. Na Bližnjem vzhodu kruh običajno uporabljajo namesto pribora.

Potovanje_v_Jordanijo_-_A_trip_to_Jordan_1.jpg

Ko sem se okrepčala, pa je sledil ogled rimskega amfiteatra. Rimsko gledališče v Amanu je iz 2. stoletja in ima vsega skupaj 6.000 sedežev, ki se vijejo strmo navzdol. Amfiteater res paše v center mesta, njegova najvišja točka pa ponuja pogled na mesto in Citadelo ter je popolna kombinacija zgodovinske Jordanije z živahnim sodobnim življenjem mesta. V današnjem času tu potekajo najpomembnejše kulturne prireditve, vključno s poletnimi koncerti in predstavami.

Poleg meze je v Jordaniji ena izmed specialitet t. i. mansaf. Gre za piščančka ali jagenjčka, kuhanega v ovčjem jogurtu (džamid, angl. jameed) z začimbami, ki ga postrežejo z rižem. Meso postrežejo popolnoma mehko in je res zelo okusna hrana za kosilo ali večerjo. Jaz sem si ga privoščila v eni izmed restavracij v centru po celodnevnem ogledu mesta.

Ena izmed meni zanimivih stvari v mestu je bila tudi mošeja kralja Abdulaha I. Njena značilnost – kupola, okrašena z modrimi mozaiki – je postala znamenitost Amana. Ob njej se dvigata dve manjši kupoli in dva minareta futurističnega izgleda. Mošeja je edina v Amanu, ki je odprta za nemuslimane, torej tudi za turiste, ki bi radi pokukali noter. Seveda pa te od glave do pete oblečejo v dolgo obleko s kapuco.

Potovanje_v_Jordanijo_-_A_trip_to_Jordan_6.jpg

Po dvodnevnem ogledu Amana pa je sledil obisk Petre. Kako sem se veselila tega ogleda. Kako ne bi Petra vsaj enkrat v življenju videla Petre. Nekaj ur je trajala vožnja, tokrat proti jugu Jordanije.

Petra leži na nadmorski višini okoli 1.000 metrov. Za njen obisk je treba obiskati mesto z imenom Wadi Musa. Wadi Musa se dviguje še višje nad mestom Petra. Stanovala sem nekje čisto na vrhu mesta, tako da sem do vznožja Petre imela zagotovo 30 minut hoje navzdol. Obula sem udobne čevlje, po poti kupila dve plastenki vode in jo mahnila kar peš.

Petra naj bi bila naseljena že leta 9.000 pr. n. št. in verjetno ustanovljena v 4. stoletju pr. n. št. kot glavno mesto Nabatejskega kraljestva. Nabatejci so bili nomadski Arabci, ki so zgradili Petro v bližini trgovskih poti tako, da so jo postavili kot glavno trgovsko središče.

Petra je dostopna skozi 1,2 kilometra dolgo sotesko, imenovano Sik, ki vodi neposredno do Al Khazneh ali v prevodu Zakladnica, ki je ena najbolj fotografiranih zgradb. Najbolj je cvetela v 1. stoletju, ko je bila zgrajena njena slavna Zakladnica, ki naj bi bila mavzolej nabatejskega kralja Areta IV. Po potresu leta 363 so bile uničene številne strukture in Petra je ostala pozabljena vse do leta 1812, ko jo je odkril Johann Ludwig Burckhardt.

Potovanje_v_Jordanijo_-_A_trip_to_Jordan_9.jpg

Petra se imenuje tudi Rožnato mesto zaradi barve kamna, iz katerega je izklesana. Od leta 1985 je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, saj jo je Unesco opisal kot »eno izmed najdragocenejših kulturnih značilnosti človeške kulturne dediščine«. Leta 2007 je bila Zakladnica izglasovana za eno od novih sedmih čudes sveta. Petra je simbol Jordanije in je njena najbolj obiskana turistična znamenitost. Leta 2010 naj bi jo obiskal kar 1 milijon obiskovalcev.

Slabo uro vožnje iz mesta Wadi Musa je sledil obisk malo manjšega mesteca Wadi Rum, kjer popotniki navadno prespijo v puščavi in tako ostanejo dva dni. Jaz sem podaljšala še za eno noč, saj sem jo tretji dan zjutraj z vodičem mahnila še na najvišjo točko Jordanije, goro Jabal Umm ad Dami. Gora se nahaja na meji s Savdsko Arabijo in pogled z vrha na drugo stran pokaže, kako kamnit in suh je ta del sveta.

A najprej v puščavo. Puščava Wadi Rum spominja na lunino pokrajino z veliko oranžnega peska in zanimivih skalnih gmot. Znana je tudi kot »Mesečeva dolina«, slavna pa je postala zaradi Lovrenca Arabskega in njegove knjige Sedem stebrov modrosti. Iz puščave Wadi Rum smo se z beduini kar na kamelah »odpeljali« proti prvi postojanki, prav tako imenovani po njem. T. i. Lavrence Springs so naravne toplice, ki so v preteklosti omogočale karavanam, da so lahko potovale med Sirijo in Savdsko Arabijo. Danes služijo predvsem kot pitna voda za kamele ter druge živali. Od tu pa smo se v puščavo podali kar z džipi.

Potovanje_v_Jordanijo_-_A_trip_to_Jordan_10.jpg

Na poti smo imeli nekaj postojank, kot so na primer sipine, razne razgledne točke in sprehodi skozi soteske, in ko je voznik, ki je bil hkrati tudi naš kuhar, našel primerno točko za kosilo, smo se ustavili. On je kuhal, mi pa smo na beduinskih preprogah, ki jih je položil na puščavski pesek, ležali in se sončili ter nestrpno čakali kosilo, saj je kar lepo dišalo iz loncev. Pozneje smo imeli še en ogled, nato pa smo se odpeljali do šotorov v puščavi, kjer smo prenočili. Naj povem, da smo imeli tudi vodo za tuširanje. Naslednji dan so sledili novi ogledi puščave. Eden izmed meni najzanimivejših je bil vzpon na naravni most Jabal Umm Fruth. Ta je le eden od mnogih naravnih mostov v puščavi Wadi Rum.

Tretje jutro, kot sem že omenila, pa po bogatem zajtrku ura vožnje z džipom do meje s Savdsko Arabijo ter vzpon na najvišjo goro Jordanije. Vzpon traja kakšni dve uri po zelo vročem in žgočem soncu, tako da je treba biti kar pripravljen z zalogo vode. Pot ni nikjer varovana in tudi ne kaj dobro označena, zato je priporočljivo najeti vodiča. Razgled z vrha je bil fantastičen. Ko sem pogledala na eno stran, sem videla puščavo in oranžni pesek Wadi Ruma ter tu pa tam kamniti osamelec, ko pa sem se obrnila na drugo stran, pa sem videla kamnino poleg kamnine Savdske Arabije. Prekrasno doživetje.

Za ogled Wadi Ruma ter tudi Petre sem si vzela dovolj časa (jordanska vlada ponuja vstopnico z večdnevnim vstopom v Petro skupaj z jordanskim vizumom, ki je veliko cenejša, kot če kupiš vsako posebej), tako da mi obiska ni treba ponoviti, bi pa si zagotovo ponovno ogledala mesto Aman, uživala v arabski kulinariki in se še malce potopila v zgodovino Jordanije.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava