Sumatra - ali je vredna raziskovanja? – 1. del

Še vedno moje najbolj avanturistično potovanje ostaja Sumatra. To je največji otok v Indoneziji. Res je od takrat minilo dolgo časa. Tam sem bila leta 2015, vendar si želim, da bo na vrsto prišla še kakšna taka, neturistična in pristna država.

Zakaj ravno na Sumatro? Ker sem pred tem že obiskala tri Indonezijske otoke (Flores, Komodo in Bali), ter ker sem želela nekam, kjer je manj turizma. Sumatra je ogromna in v treh tednih sem uspela videti samo slabo tretjino otoka. Poleg tega je bil takrat turizem šele v povojih, kar je pomenilo veliko več iznajdljivosti na poti in hkrati veliko več pristnosti pri domačinih. Potovanje pa je bilo še toliko bolj avanturistično, ker sem na pot prvič odšla z neznanko, katero sem spoznala z namenom, da greva skupaj na to pot.

Pa ne bom pisala, kako je potekalo spoznavanje (to me lahko vprašate na Facebooku), bom začela kar od trenutka, ko sva prispeli v Jakarto z mednarodnimi leti. Od tu naprej pa sva imele plačan notranji let v Medan, glavno mesto Sumatre. V Jakarti sva imele okoli šest ur časa pred naslednjim letom. Čas je hitro minil, saj sva na hitro usklajevale, kaj si želiva videti in kam bi šle najprej. V tem času so nama tu in tam delali družbo tudi ščurki, ki jih občasno vidiš, kako bežijo po hodniku.

Čas je mineval hitro in že sva bili v Medanu. Takoj po prihodu iz letališča naju je presenetilo, da je to milijonsko mesto – ja, saj vem, da bi se lahko pozanimali prej. No, kazen je bila taka, da sva hodili gor in dol ob najbolj prometni cesti. Še fantje v avtomehanični delavnici so se nama smejali. Iskali sva avtobus, kombi ali nekaj, kar bi bilo podobno prevozu, da naju pripelje do mesta Berastagi. Po slabi uri sva našli nekoga, ki nama je znal pomagati in naju usmeriti do kombija.

Končno po dolgih urah letenja, čakanja in prevozov sva priseli na 1300 m nad morjem, v mesto Berastagi. Mesto, ki je znano po zelju in so mu sredi mesta postavili velik spomenik. Prenočišče sva našli v središču mesta in že sva se odločili, da se malo spočijeva, preden se raziskovanje začne.

Pa naj se raziskovanje začne

Najprej sva se odločili za malo hribolazenja. Odšli sva na goro Sibayak. S svojimi 2.212 m je najlaže dostopen vulkan na Sumatri. V mestu sva našli kombi, ki naju je zapeljal do začetne točke pri vznožju, in tam naju je pričakala manjša hišica, kjer je potrebno plačati simbolično vstopnino. Zunaj pa je prežalo nekaj domačinov, ki so na vsak način želeli, da bi jih najeli kot vodiče, saj naj bi bila pot na goro nevarna. V prenočišču so naju na to že opozorili, da ne potrebujeva pomoči in da sam vzpon ni težak.

Takoj za zapornico sva začeli svoj pohod. Pot je bila sprva široka in položna, po nekaj sto metrih pa je postala bolj ozka, gozdna in bolj strma. Ob poti so naju spremljali raznobarvni ptiči in sem ter tja sva srečali kakšnega kmeta, ki je odhajal nazaj v dolino. Vsak se je prijazno nasmehnil in pomahal v pozdrav.

Ne spomnim se več, ali je bilo po eni in pol ali dveh urah, ko nama je uspelo priti na vrh. Zadnji del poti je bil v precej slabem stanju in težek za hodit, saj je pot zelo verjetno uničilo deževje. Bolj ko sva se bližali kraterju, bolj je bil prisoten vonj gnilih jajc. Pokrajina se pod vrhom popolnoma spremeni, kot bi prišel na nek drug planet. Zagledali sva tudi šotor, razumeli pa nisva, zakaj bi nekdo želel preživeti noč v tem ozračju »prečudovitih« vonjav.

Klik in klik, naredili sva par slik in spustili sva se nazaj na pot, sva se pa že pred pohodom odločili, da se bova iz gore spustili po drugi strani, da bo bolj zanimivo. Pri sestopu iz vrha je začelo rahlo deževati in morali sva počakati pod strehami stojnic, katere so bile zaprte, ker ni bila sezona. Dobro uro čakanja je šlo hitro mimo, saj smo čakali skupaj s skupino študentov iz Sumatre, to so ravno tisti, ki so želeli pod vrhom kampirati, vendar jih je presenetilo vreme. Ko so se fantje malo opogumili, so naju prosili, če se lahko slikajo z nama. Zakaj pa ne? Potem se je začelo – najprej ena z v vsakim, potem druga z vsakim... no, nekako si lahko predstavljate, koliko časa je to vzelo in kako sva na koncu imeli vsega že dovolj in sva odšli na pot, ko je še vedno rahlo deževalo.

Po poti sva si ogledovali razne vrtove in njihove skromne hiške, ljudi pa nisva srečali veliko. Sva pa proti koncu pohoda našli vroče vrelce. To je tisto, kar sva iskali, stran od vsega in malo razvajanja v lepi naravi. Še nekaj boljšega pa je bilo to, da sva bile v njih popolnoma same. Niti enega obiskovalca ni bilo.

Berastagi – po vrnitvi v mesto se dogodivščine nadaljujejo

Po vrnitvi iz vulkana Sibayak sva se morali počasi vrniti proti najinem prenočišču, da naju ne ujame noč. Prevoz sva hitro dobili in že sva bile nazaj v mestu. Dogodivščine pa so se nadaljevale v času večerje. Po krajšem sprehodu po mestu sva se odločili, da izbereva lokalno restavracijo in ne ulične hrane.

Takoj ko sva sedli v lokalu, naju je že ogovoril prijazen gospod, a žal ni znal niti besedice angleško. Za meni nama je pokazal na steno, kjer je bilo nekaj napisano, a nama to ni nič pomagalo, ker nisva poznali jedi. Začneva se smejati in naročiva hrano, ki so nama jo priporočili fantje iz gore. Hmmm, no, ja, pa sva dobili nekakšno umazano vodo z mesnimi kroglicami in riževimi rezanci. To je vse, kar se spomnim. Ko si lačen, poješ skoraj vse.

Izkušnjo pa nama je kasneje polepšal ta isti natakar. Ko sva plačevali, naju je vprašal, od kje sva. Ja, kar naenkrat je znal en stavek v angleščini. Ko se je vrnil k mizi z vračilom denarja, je rekel »najlepša hvala«. Ostali sva odprtih ust. Kako lepo in res se je potrudil. Na svojem telefonu je na google prevajalniku prevedel hvala. Res lepo od njega.

Vrnili sva se pred prenočišče in ups, jeklena vrata vhoda na dvorišče so bila zaklenjena. Kaj pa sedaj? Drli sva se in kričali, da bi prišel kdo odpret, pa naju niso slišali. Ja, nič, dva metra visoko ograjo bo potrebno preplezati. Khm, sva dve tuji punci in malo nenavadno vstopava v prenočišče. Še dobro, da naju nihče od sprehajalcev po glavni ulici ni prijavil policiji. Naslednje jutro sva seveda povedali to na recepciji in so se začeli opravičevati, ker nama niso povedali, kdaj zapirajo glavna vrata.

Berastagi adijo, najina pot mora iti naprej. Greva na otok. Čakaj malo, saj sva že na otoku. Kam greva?