Sumatra - ali je vredna raziskovanja? – 3. del

Takoj ko sva prispeli, naju je na postaji že čakal vodič in naju eno za drugo skupaj z nahrbtniki na motorju odpeljal do najinega prenočišča. Ostali sva brez besed nad dobrodošlico, prijaznostjo in našel nama je izredno lepo sobo po super ugodni ceni. Po dolgem času sva dočakali kopalnico z wc školjko, kar je bilo v tistem času skoraj nemogoče dobiti.

Dogovorili smo se, da takoj zjutraj odrinemo na treking, nič ne bomo odlašali.

Se v pragozdu skriva kaj zanimivega?

Pot se je začela kot običajen sprehod čez viseči most in do kamnitega oboka, ki je bil nekakšen vhod v pragozd. Pot se je počasi začela vzpenjati in spremljali so nas ptiči, pajki, ogromne mravlje, opice vrste Thomas Leaf in še kaj bi se našlo, za vse pa tudi rajši ne vem. Le kaj je mrgolelo okoli nas? Pot je postajala vse bolj naporna in težka, gor in dol, skakanje čez potoke. Ne bom pozabila tudi neznosne vročine, vlage in nadležnih komarjev, ki so si nas privoščili.

Nekje na poti so nas vodiči ustavili in bil je čas za malico. Narezali so nam ananas in ponudili še nekaj drugega sadja, da smo se odžejali. No ja, ker obožujem ananas in sem bila dehidrirana, sem pojedla celo polovico. Vodiči pa so mi dali novo ime Pineapple monster oz. ananasova pošast.

Čakal nas je še kar velik del poti, preden smo prispeli do našega kampa. Želeli pa smo videti še orangutane, ki živijo v tem pragozdu in smo jih, ne samo enega. Videli smo tri orjake, ki so mirno počivali v krošnjah dreves. Bili so ogromni, res ogromni, in vesela sem bila, da so bili daleč stran od tal. V tišini, da jih ne bi prestrašili, smo naredili nekaj slik in odšli naprej.

Hodimo naprej, gozd se je malo razredčil, sprostili smo se in pogovarjali smo se o orangutanih. Vodiči so nam razlagali, katerega spola so, njihova imena, kako se obnašajo. Samo en od teh treh orangutanov pride na tla in še ta redko. Hodili smo več ali manj en za drugim, kar naenkrat pa krik. Ženski krik. Kaj se dogaja? Obrnem se in vidim, da samo par metrov za mano na tleh sedi punca iz naše skupine, prestrašena, objokana, pod roko pa jo drži odrasla orangutanka. Vse skupaj je bilo še bolj strašno, ker je bil z njo mladiček. Le ta pa je punco na vsake toliko časa malo ugriznil v komolec.

Zavladala je tišina. Zaskrbljeni pa so bili tudi vodiči. Kaj takega se še nikoli ni zgodilo. Orangutanka, ki je ugrabila punco, sicer nima napadalnega karakterja, še vseeno pa je imela mladička. Ironija je bila, da ravno ta punca sploh ni želela v pragozd, ampak je šla samo zaradi prijateljice, s katero sta skupaj potovali.

Vodiči so se trudili na vso moč z ogovarjanjem, ropotanjem s palicami, metanjem banan. Na koncu vem, da je zmagala hrana, vendar se ne spomnim več, kateri sadež je pograbila, ni pa bila banana. Na lepem jo je spustila, vzela hrano in lepo splezala nazaj na drevo. Punca se je še lep čas tresla in bila je vsa iz sebe.

Tega trenutka ne bom nikoli pozabila, kako nevarne so divje živali, pa sedaj dobro vem.

Po slabih dveh urah hoje smo končno prispeli do kampa. Pod nekakšnem nadstrešku na bambusovih palicah so nas čakale spalke in to je bilo naše prenočišče tisoč in ena zvezdica. Vodiči so nas takoj opozorili, da so tukaj opice, ki rade kradejo, in naj imamo čim manj stvari zunaj, nahrbtnike pa moramo imeti vedno dobro zaprte. Prve barabe so nas kmalu obiskale in takoj oprezale, kaj bodo vzele. Hahahaha.

Po večerji smo še malo uživali ob ognju in podoživljali napad orangutanke. Potem pa odšli na ne najbolj udobno spanje, ampak za eno noč je tudi to doživetje.

Rafting, rehabilitacijski center za slone, še kaj drugega?

Po okusnem zajtrku smo dobili novo presenečenje. V vas se bomo vrnili z raftom. No ja, to je najbližji opis tega, kar smo videli. To so največ štirje večji plašči od gum, povezani skupaj en za drugim. Na to gremo in naši nahrbtniki skupaj z nami. Priznam, da sem se ustrašila, da bom ostala brez stvari. Jaz bom že splavala, če bo kaj, stvari pa ne bom reševala.

Vožnja je bila enkratna, zanimiva in nekje proti koncu smo se ustavili pri manjšem slapu, da smo se šli še malo kopat. Pot nazaj v vas je bila čisto prehitra. Ampak ker smo se super ujeli, smo se z vodiči dogovorili, da se zvečer dogovorimo še za večerjo, eno tako tipično domačo kuhinjo. Vodiči so skuhali, mi pa smo poskrbeli za zabavo.

Tako dobro sva se počutili v tem kraju, da sva se naslednji dan zmenili še za ogled rehabilitacijskega centra za slone.

Naslednji dan sta naju dva fanta na motorjih odpeljala do centra in tam sva lahko pomagali pri umivanju slonov v reki. Center mi je všeč, ker so sloni svobodni, nikjer ni nobene ograje in nobenih okovov. Prosti so. V reko se pridejo kopat, oskrbniki pa jim pri tem pomagajo. Turistov ni bilo veliko, tisto nekaj par nas je bilo, pa smo vsi pomagali. Sloni so meni zanimiva, velika in hkrati tako nežna bitja. Zato mi je bilo všeč, ko sem dobila slonji poljub. No, nisem si mislila, da bo tako moker, bil pa je z ljubeznijo, vsaj v moji domišliji.

Vpogled v življenje mladine v Bukit Lawangu

Po obisku smo odšli na lokalno tržnico, kupili zelenjavo za kosilo in odšli nazaj. Povabljeni sva bili, da skupaj pripravimo kosilo in zvečer odidemo na koncert.

Po kosilu sva odšli še malo po naselju, da bi opazovali domačine pri vsakodnevnih opravilih in življenju.

V reki, ki teče skozi vas, sva opazovali otroke, ki so se kopali v precej umazani in dokaj hitro tekoči vodi, staršev pa ni bilo v bližini. Prepuščeni so bili sami sebi, ne tako kot pri nas, ko vedno slišiš kakšnega starša, ki kriči na otroka, kaj sme in kaj ne. Tukaj starši delajo in so otroci veliko sami. Tako je bilo pred nekaj desetletji tudi pri nas. Otroci se morajo naučiti in uporabljati vsaj malo svoje pameti, kaj je nevarno in kaj ne. Naši otroci danes pa skozi manj mislijo s svojo glavo, ker to namesto njih delajo njihovi starši.

Medtem ko sva se vračali proti najini sobi, pa naju je na ulici dohitela najstnica. Naju ustavila in takoj povedala, naj se je ne ustrašiva, vendar bi rada malo izvedela, od kje prihajava in kako nama je tu všeč. Vse z namenom, da lahko govori angleško in tako trenira tuj jezik. Turistov je bilo v tistem času zelo malo in zato je izkoristila vsako priložnost. Tako prijazna in simpatična punca, da smo padle v pogovor in čas je prehitro minil. Počasi sva se morali vrniti, saj bo kmalu večer in koncert.

Skupino, ki je nastopala, so sestavljali eni izmed vodičov, ki so nas vodili v pragozd. Zakaj pa ne bi šli? Tako sva doživeli še kako se domačini tu zabavajo. Bilo je super, preprosto in igrali so same tuje pesmi in vsi smo plesali. Čas je minil hitro in že je bil čas za spanje, ker sva šli naslednji dan naprej.

Če te zanima kam, počakaj na naslednji članek in izveš.