Maribor - mesto obdano z lepoto – 9.del

Iz mesta imate ob Dravi dve poti – seveda, ob obeh bregovih reke. Po desnem bregu, pod obronki Pohorja poteka železnica, vendar je cestna povezava krepko slabša – saj se malo za Rušami skoraj slepo konča pri falski pečini, ki je predstavljala pravo pravcato zaporo skozi vso zgodovino. Po levem bregu Drave pa magistralna cesta vodi (prav tako že od davnin) proti Dravogradu in nato dalje vse proti Salzburgu. Jaz vas bom popeljal po desnem bregu, vse do Falskega gradu in prve elektrarne na reki Dravi in vas vrnil nazaj v mesto – oziroma vam dal možnost, da nadaljujete pot po Dravski dolini, če vam je to ljubše.

Po mojem mnenju je železniška postaja Studenci ena izmed lepših, kar sem jih sploh videl. Tam je še vedno moč opaziti patino časa in takoj boste prepoznali, da gre za postajo, kjer so se ustavljali vlaki še iz časov začetka naše industrijske revolucije. Ker je Maribor prvo slovensko mesto, ki je dobilo železniško povezavo, vam priporočam, da sledimo progi.

Ruše so prazgodovinsko naselje, kjer je nekoč prebivala kultura, katere še nismo povsem identificirali. V želji po hitrem dajanju imen, so rekli, da gre za Kelte ali Ilire, vendar gre za doslej še ne poimenovano kulturo, ki je uporabljala žarna grobišča. Po vsej verjetnosti spada med ostale hallstadtske kulture, kamor sodi tudi Poštela pri Mariboru (največje železnodobno najdišče) kakor tudi od UNESCOa zaščiten Klein Glein (v Avstriji).

Drugače pa so Ruše bile od visokega srednjega veka znane po svoji romarski cerkvi in nekaj kasneje tudi po prvi gimnaziji na Slovenskem. In ne le to, da je bila to prva gimnazija na slovenskem, bila je tudi prva gimnazija, ki je poučevala tudi slovenski jezik.

V kraju je zagotovo vreden ogleda tudi Letni oder, ki je v gozd postavljen amfiteater, kjer so zavedni vaščani vseskozi prirejali uprizoritve, ni pa naključje, da tam stoji tudi replika knežjega kamna, saj so Rušani vedno veljali za narodno zavedne. Prav zaradi tega se v Rušah nahaja tudi ulica z imenom Mali Beograd (če jo kot posebnost želite videti, se odpravite proti policijski postaji, ki stoji prav v tej ulici). In ne se zmotiti – to ime nima ničesar opraviti z Beogradom kot glavnim mestom Jugoslavije, saj so Ruše to ime dobile še za časa avstro-ogrske!!!

Bilo je leta 1914, ko je bila severna slovenska etnična meja pod velikim pritiskom germanizacije in ko je Maribor bil še pretežno nemško mesto. Zato slovensko društvo Sokol (telovadno društvo z močno izraženo narodno zavestjo slovenstvu) v Mariboru ni smelo razviti svojega društvenega prapora. Tako jih je ruško društvo Sokol povabilo, da to storijo v Rušah in proslava se je res zgodila. Težava je bila le v tem, da ko so organizirali proslavo za 28. junij 1914, nihče ni slutil, da bo ta dan v Sarajevu umorjen prestolonaslednik! Seveda so oblasti, takoj ko so prejele novico o atentatu na Ferdinanda Habzburškega, prepovedale vse proslave – toda Rušani se za to niti najmanj niso zmenili in tako je bila v Rušah izvedena racija, tekom katere so aretirali 21 zavednih Rušanov – zavednih Slovencev. Ker so nadaljevali s proslavo tudi po tem, ko je atentator srbske narodnosti (Gavrilo Princip) ustrelil avstrijskega kronskega princa, so vseh 21 aretirancev obtožili srboljubja in izdaje avstrijske krone. Tedaj so pa Ruše kot kraj dobile vzdevek Mali Beograd. Tako da – NE – to ime nima nič skupnega z Beogradom kot prestolnico Jugoslavije, saj so Ruše to ime dobile še pred prvo svetovno vojno, še preden smo Slovenci prvič postali del kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev s prestolnico v Beogradu.

Na poti proti naslednji lokaciji, ker se je prav tako izkazovala zavest domačinov, pa naletimo na potok Lobnico, ki tvori tudi znamenite slapove Šumik na Pohorju. Če si želite tale potok ogledati, morate slediti njegovi strugi vse do vrha Pohorja. Ne bo vam žal.

A jaz vas bi vseeno popeljal proti Falski pečini. Ko so Turki namreč prodirali proti Dunaju (ki so ga nekajkrat skušali osvojiti), so vedno prodirali ob Dravi navzgor. Kot pa sem že v začetku povedal, je Falska pečina naravna prepreka temu namenu. Tako se je zgodilo ob napadu v 17. stoletju, da so Turki oblegali Maribor in oddelek jih je šel napasti tudi Ruše. A so se domačini umikali proti Falskemu gradu (na katerem danes znova živi graščak) in pri Turškem zidu postavili obrambno linijo. Tukaj so pričeli na Turke metati čebelje panje. Zmedena vojska je pričela odmetavati oklepe, da bi se rešila čebel, tedaj pa »so se jih domačini lotili prav po Pohorsko,« kot je zapisal dr. Mišič, ki je to dogodivščino opisoval v času med obema svetovnima vojnama. Ko so premagane Turke nato pometali v Dravo, so njihova telesa prišla vse do Maribora, kjer jih je videla glavnica vojske. Prepričani, da prihaja pomoč Mariboru, so v strahu pred močno vojsko prenehali oblegati mesto in so se vrnili nazaj proti Turčiji.

Danes kaj dosti od tega več ne morete videti – a se lahko ustavite na Falskem gradu, ki je vsak konec tedna odprt obiskovalcem. V njem trenutno živi prav po grofovsko gospod, ki mu zamisli nikdar ne zmanjka, saj se že spogleduje z drugimi gradovi in tudi s staro tovarno v Rušah, saj ji želi nanovo vdahniti življenje.

Takoj pod gradom pa je na ogled še hidroelektrarna in sicer prva na reki Dravi! Tudi ta elektrarna je nastala še v času avstro-ogrske in je kar nekaj časa z elektriko oskrbovala celo Gradec in Dunaj! Elektrarna še vedno obratuje in je prva, ki je pričela krotiti reko Dravo. Prečkajte jo ter se odločite, ali boste se vračali proti Mariboru, ali pa boste nadaljevali pot preko Ožbalta proti Dravogradu in na Koroško (in ne Dravograd še ni Koroška – vsaj zgodovinska dežela Koroška ne, saj je za časa Habsburžanov, ki so nas podelili v te dežele Dravograd še vedno sodil pod Štajersko).