Potovanje v Maroko v lastni režiji

Maroko leži na severozahodnem delu Afrike in meji na Atlantski ocean, Sredozemsko morje, Zahodno Saharo ter Alžirijo. Ima izredno raznoliko pokrajino, od čudovite obale, visokih gora, vroče puščave. Največje nasprotje si v neposredni bližini dokazujeta prav Sahara in Atlas. Visoke gore z zasneženimi vrhovi, izrazitimi soteskami, na drugi strani pa Sahara z nepogrešljivimi kamelami in bistveno višjimi temperaturami. 

Na omino željo sva se tri dni pred odhodom odločili odpotovati v Maroko. Bilo je nenavadno presenečenje zame, ko sem zaradi dopusta v službi začela planirati krajše potovanje po Albaniji in Črni Gori z omo in jo nato obvestila, da sem našla ugodne letalske karte. Nakar me je med govorom prekinila ter dejala, da se z destinacijo ne strinja in da želi v Maroko. Ravno tisti čas je gledala nekakšno oddajo in videla nekaj lepih posnetkov iz Maroka in bili so dovolj, da je to postala prioritetna država zanjo za potovanje. Jaz pa nikoli nisem razmišljala o tej deželi, tokrat pa so mi ostali še samo trije dnevi do odhoda. In naslednji dan sta bili karti kupljeni, zavarovanje urejeno, prav tako kupljen turistični vodnik. Za vse ostalo je zmanjkalo časa. Brez, da bi katera od naju kaj več vedela o tej deželi, sva se podali na avanturistično potovanje. Na letališču v Marrakechu sva najeli avto in za trenutek na parkirišču malo postali, saj še nisva bili odločeni v kateri del sploh odpotovati. Pa sva za začetek izbrali najljubše za naju obe, to so bili hribi in puščava. Tako naju je pot najprej vodila preko Atlasa, kjer so pokrajine neverjetno lepe. Občudovanja narave niso pokvarili niti zasneženi prelazi, ampak vse skupaj je sneg še posebej popestril. Svojo piko na i pa so dodale izrazite soteske in seveda domačini. Obisk Sahare je za naju nato predstavljal »drugi svet«, saj iz gora v puščavo in iz snega v bistveno toplejše področje za vsakogar predstavlja popolno nasprotje. 

Izhodišča za mnoge gorske ture po gorovju Atlas je predvsem mesto polno afriškega temperamentra pod imenom Marrakesh, katero se nahaja v neposredni bližini vznožja Atlasa. Mlado nagubano gorstvo je sestavljeno iz treh vzporednih gorskih hrbtov. Na severozahodnem delu se nahaja Srednji Atlas, večinoma iz jurskih apnencev z najvišjim vrhom Jbel Bou Naceur, 3340 m. Proti notranjosti sledi mogočni, okoli 750 km dolgi Visoki Atlas, katerega najvišji vrh je Jbel Toubkalz 4165 metri višine iz starih kristalnih kamnin, jurskih apnencev in mlajših vulkanskih kamnin.  Pokrajina naokrog je precej redko naseljena, sploh v višjih predelih gorovja. Močno razgibana pokrajina, katera vsebuje od ozkih sotesk do visokih vrhov je neprijazna za življenje. Na vzhodni strani gorstva se razprostira mogočna puščava Sahara, katera velja za največjo puščavo sveta. Saharo in Atlas ločuje okoli 500km dolga dolina reke Draa.  Enkraten je pogled iz sipin obsijanih s soncem na zasnežene vrhove Atlasa nedaleč proč. 

Po pričanju večine popotnikov naj bi bile ceste v Maroku lepe. Večji del cest si zasluži ta sloves, a v bolj odmaknjenih delih pogosto ceste postanejo tudi nočna mora. Največji problem je sicer v večjih mestih, kjer so ceste uradno enopasovne, dvo ali tripasovne, pri katerih pa se zelo pogosto zaplete v krožnem prometu in semaforjih, ker jih večina ne upošteva. V začetku potovanja je bila tamkajšnja vožnja že skoraj nočna mora, saj imaš občutek, da vsak kolesar misli, da ima prednost pred avtomobilom. V odmaknjenih predelih, med vasicami daleč proč od večjih mest na južni strani Atlasa so za naju ceste predstavljale že velik problem, a po drugi strani pravo atrakcijo. Sicer pa sva tudi sami bili atrakcija za večino tamkajšnjih domačinov. Že tako je nenavadno, da ženska na podeželju vozi, da je odkrita, kaj šele, ko so videli takšno kombinacijo babice in vnukinje, po vrh vsega pa seveda obe svetli ...

Mnoga dekleta menijo, da so tamkajšnji domačini izredno simpatični, nekatere si tam dobijo tudi resne ali pa manj resne veze. Da so zares simpatični, tudi po pogovoru, ne samo vizualno, je to dokazal Abdulah, mlad moški, ki sem ga spoznala mimogrede ob cesti. Sicer sva se ves čas redno umikali od vsiljivih moških pogledov, saj večina od nas popotnikov želi le nekaj zaslužiti, a on je pristopil povsem drugače. Sicer je bil tudi eden redkih na tako odmaknjenem podeželju, ki je govoril angleško in še njegov normalen, nevsiljiv prvi kontakt je bil razlog, da sem spregovorila nekaj več besed z njim. Ob krajši skupni zabavi ob igranju na bobne in pitju tradicionalnega čaja, nama je ponudil, da se podamo skupaj na dvodnevno turo z kamelami po Sahari. Najprej seveda negotovost, pa nato pogovor glede cene in ta je bila nič, razen najem kamel za nekaj deset evrov vključno še z hrano. Takoj sem vse preverila v vodniku in cena najema kamele in hrane je bila dejansko pod vsemi navedenimi. Tako sva takrat še neznanca vzeli s seboj. Nekaj časa tudi nekaj strahu, a vseeno želja spoznati tega posebnega domačina ob jezdenju kamel po Sahari je bila večja. Po skupnem preživetem dnevu in pohajanju naokoli smo se že do dobra spoprijateljili in se pozno popoldne z kamelami podali v Saharo. Rahlo gibanje kamel ob vznožjih visokih sipin ob sončnem zahodu je pričaralo prav prijetno vzdušje. Tudi za omo, katera se je kljub temu, da ni bila prvič na kameli, tega v začetku precej izogibala. Le redko tako sproščena, je popevala skupaj z Abdulahom, čeprav nista bila ravno usklajena ne z melodijo in še manj z besedili, a sta se oba zabavala. Večeren prihod do šotorov, večerja, Abdulah je presenetljivo priskrbel še nekaj pločevink piva, kar je za tam seveda že posebnost in nato glasba in petje ob odprtem ognju. Zvečer se je shladilo že skoraj kot v Atlasu, a je bilo spanje v šotorih, četudi na tleh na mehkih podlogah in z umazanimi pogrinjali precej prijetno in toplo. Presenečenje pa zjutraj, zgodaj zjutraj, ko še sonce ni bilo budno, mi pa smo že korakali na najvišjo sipino v bližini. Glede na strmo pobočje, mehak pesek, kjer greš dva koraka naprej in imaš občutek, da si vsaj enega zdrsnil nazaj, nas je vse do vrha precej pogrelo. Nato se je prikazal veličasten pogled na eni strani na Alžirijo, na drugi na Maroko, a vse je bila le gmota peščenih sipin. Nakar so se sonči žarki eden za drugim počasi dotikali peščenih sipin od vrhov vse do njihovi vznožij. Barve že tako rdečkastega peska so se navidezno spremenile in postale vse še bolj rdečkaste. Lepšega sončnega vzhoda ne pomnim, saj se običajno barve navidezno ne spremenijo toliko, kot na rdečkastem drobnem pesku, kateri ob tem postane prav prijeten. Sicer pa zanj ni obutve in oblačil, kjer le ta ne bi prišel v notranjost. Dva preživeta dneva z tipičnem domačinu sta bila posebna, saj ni šlo za zaslužek, temveč želja nas vseh spoznati drugačne ljudi. To pa smo seveda bili drug za drugega. Za naju je Abdulah takrat predstavljal turistično atrakcijo, a izgleda, da midve zanj še večjo. 

Zavit v cunje, z dolgo obleko se je nenadoma prikazal, ko sva ustavili ob cesti na poti v Saharo. Nato dva skupna preživeta dneva sta predvsem popestrila celotno potovanje. Abdulah, na videz tipičen domačin iz podeželja, tipičen z turbanom na glavi, do tleh segajočo obleko, temnimi očmi in že skoraj povsem temno kožo nama je prikazal delček Maroka drugače. Doživeti Saharo z domačinom, kateri od tebe ne zahteva plačila, ampak željo te spoznati, je definitivno drugače. Življenje v Maroku predstavlja dva popolna nasprotja. Eno je živeti v mestu in hoditi v vsaj povprečno službo in drugo je življenje na podeželju, kjer se mnogi le komaj preživljajo. V mestih še celo ženske vozijo avtomobile, hodijo v službe in mnoge celo niso zakrite, nimajo niti rute na glavi. Takšnega načina življenja na podeželju ni. Osebno me bolj privlačijo podeželja, zato ta tudi običajno bolje spoznam, kakor mesta. Eksotični vrveži podeželskih tržnic, labirinti ulic v manjših krajih, na ulici krave, kamele, mnogo ovac in koz ter seveda psi, pastirji ob vsaki manjši čredi. Vse to je razlog, da mnogi dobijo asociacijo na nevarno. Četudi vsakega turista do dobra pregledajo, saj jih mnogi le redko vidijo, načeloma nevarnosti ni. Seveda nam takoj dvignejo ceno za vsako stvar, ki jo želimo kupiti in nas želijo ogoljufati, zato za te stvari previdnost res ni odveč. Ko pa se na ulicah pojaviš v spremstvu domačina, se njihov odnos v večini primerov spremeni in lahko svobodneje hodiš naokrog. Le redko je moč imeti takšno srečo in spoznati domačina, ki od tebe ne zahteva denarja, ampak zanj predstavljaš zanimivost in veselje za druženje. Pa četudi mu  kot večini ostalih ni bila povsem jasna naša država, kot da nas ni na zemljevidu, saj je venomer ponavljal »Slovakia«. 

 

Četudi sva z omo nenavadna kombinacija popotnic, se na potovanjih odlično ujameva. Interesi so tako že od nekdaj podobni, obe ljubiteljici narave, gora, mesta pa nama predstavljajo le kratek obisk. Tako nama je bila država po ominem izboru izredno všeč, sploh v smislu narave. Morda bom pa morala v bodoče prepustiti izbire potovanj njej?