Odprava na Elbrus – 3. del

Gruzija je nedvomno dežela, ki očara vsakega popotnika. Nas je očarala predvsem z neskončnimi gorami na severu dežele. Že ob ponovnem spopadu z mejnim prehodom, smo uzrli mogočne vršace, ki so segali na obe strani meja, Rusije in Gruzije. Kaj pa drugega, pripotovali smo v Kazbegi, predel, ki ga večina obiskovalcev ocenjuje za najlepšega v Gruziji. Neokrnjena narava, pobeljeni vrhovi, majhne vasice, črede živine z pastirji, kot bi se vrnili v preteklost. Nekje sem zasledila, da je na hribčku nad dolino znana cerkvica. Znana predvsem po svoji legi in čudovitim razgledom na gore in še predvsem omembe vredno goro Mt. Katzbeg. Priljubljeno goro za alpiniste ter turne smučarje. 

 

Optimistično smo želeli do cerkvice kar s kombijem, s katerim smo potovali, a nismo prišli daleč. Domačini so nas radovedno opazovali, ko smo se peljali po strmi makadamski cesti, polni velikega kamenja ter lukenj, se rinili med kravami ter umikali kokoškam, nakar smo se bili primorani ustaviti. Cesta, ki dejansko ni podobna cesti, ampak neki vlaki, se je postavila tako pokonci, da nikakor nismo mogli nadaljevati z vožnjo. Ustavili smo se na dvorišču pred eno izmed tipičnih revnih hišic, z mnogo živali naokoli. V bližini je stal starejši gospod z žametnimi hlačami in volnenim puloverjem, nas ves čas resno opazoval in videti je bilo, da nekaj želi. Z nekaj oklevanja je le pristopil in nam v polomljeni ruščini razložil, da s tem kombijem do cerkvice ne bomo prišli. Ponudil nam je, da pokliče nekoga, ki nas bo za samo 35 € za vseh sedem peljal s kombijem 4x4 do cerkvice. Seveda smo privolili in v trenutku je že prišel po nas gospod, ki nas je peljal dalje po tej vedno slabši cesti. Cesta je bila naprej še toliko slabša, poleg kamenja, strmine, lukenj je bil vmes še celo sneg. Nato pa planota sredi gora, na njej pa cerkvica. Menda res cerkvica z najlepšim razgledom daleč naokoli. Čudoviti vrhovi naokoli so kar tekmovali med seboj, kateri bo lepše viden, a seveda ga ni čez veličastni Mt. Katzbeg. Ob povratku do našega kombija pa nas je starejši gospod še vedno čakal. Povabil nas je k sebi domov, v tipično gruzijsko hišo. Gospod z imenom Genri nas je na njegovo željo želel gostiti pri sebi doma, nam pripravil večerjo, vsakemu uredil posteljo ter naslednje jutro pripravil še zajtrk. In za to ni prav nič ni zahteval. Domači kozji in ovčji sir ter sveži pehtran, sladica pa med drugim sveže korenje s sladkorjem. Druženje je bilo posebno zanj, pa tudi tudi za nas. Solze na njegovih očeh ob našem odhodu so potrdile, da smo bili več kot zaželeni. Ni lepšega dogodka, ko v tipičnem okolju preživeti čas z tamkajšnjim domačinom. 

 

Potovanje smo nadaljevali proti glavnemu mestu Tbilisi. Preko mnogih dolin, gora, po lepih in strah vzbujajočih cestah, skozi ozke tunele, kjer nas je presenetil tovornjak in moral vzvratno nazaj iz tunela ... Da to ni ravno cesta za tovornjake, nam je dokazal eden, ki je očitno že vso zimo ležal v jarku ob cesti. Razgledi na zasnežena pobočja, ki samo čakajo, kdaj bodo smuči prerezala snežno odejo, pa so nas prav ves čas begali. A časa za vse žal ni bilo. Malo pred Tbilisijem pa smo morali še malce skreniti iz poti, saj smo v mojem rednem spremljevalcu – vodiču Lonely Planet zasledili Stalinov rojstni kraj. Gori, mesto, kjer je še danes rojstna hiša Josifa Visarijonoviča Stalina, seveda tudi muzej ter vagon, s katerim je potoval. Nekdanja prestolnica Gruzije Mtshketa je bila nato samo postanek med potjo do Tbilisija. Glavno mesto pa je, kot se spodobi, veliko, urejeno, sodobno in polno zgodovinskih objektov ...

 

 

 Gruzijo bogatijo njena narava, veličastna zgodovina, posebna arhitektura ... Je dežela, kjer se ti zazdi, da se je čas ustavil, vse poteka v umirjenem ritmu (če odštejem gnečo v Tbilisiju). Piko na i v Gruziji pa nam je dalo naselje s tisočimi skalnatimi prostori. Morda se ne sliši nič posebnega, bi lahko rekli. A kaj, ko je vse vklesano v skalo. Več kot odlični prostori za skrivalnice – Vardzia ...