Ukrajina, dežela čudovitega podzemlja in prijaznih domačinov
Ideja za odpravo na najvišji vrh Evrope je padla pred dvema letoma, ko smo se z ekipo vračali iz Mont Blanca. Leto za tem smo bili trije člani takratne ekipe še vedno tako močno zainteresirani, da smo že začeli planirati in zbrali ekipo. Nakar je k meni priletela vesela novica o nosečnosti in bilo mi je jasno, da se moram od ekipe posloviti. Za tem pa še večje presenečenje, odločili so se, da prestavijo za eno leto. In tako sem vzela organizacijo v svoje roke in začelo se je zbiranje denarja. V tem letu je prišlo do manjših sprememb in ekipa se je malo spremenila. Vseeno pa je ostalo nekaj istega, še vedno sem bila edina ženska med šestimi moškimi. Nič za to, saj sem tega pri tovrstnih športih že vajena.
Začetek potovanja po planu
Sicer ni moj način potovanja, da uredim točen plan za vsak dan, ampak tokrat sem ga. V ekipi so bili vsi precej starejši od mene in tudi takšni, ki so želeli vedeti, kje in kateri dan bodo okvirno na neki lokaciji. Mi je pa bilo jasno, da odstopanja vsekakor bodo. S kombijem, ki smo ga za izposojo dobili brezplačno, smo se podali preko Madžarske proti Ukrajini. Kmalu po prečkanju ukrajinske meje se je začela nočna mora na cestah. Luknja pri luknji, nekaj asfalta, več makadama, slabo razsvetljene ulice v krajih, zelo slabe označbe in še te v cirilici. Brez navigacije bi se izgubili že kmalu po mejnem prehodu. Tako pa smo z vožnjo ponoči in še naslednji dopoldan le prispeli do našega prvega cilja, ukrajinskih jamarjev.
Ukrajinske jame
Ukrajina, velika, na eni strani bogata, na drugi zelo revna. V večini ravninska, v podzemlju pa polna labirintov. Ukrajinske jame so za nas, jamarje nekaj posebnega. So drugačne, niso globoke, precej suhe, skorajda ni videti kapnikov, saj so v gipsu. So pa tam kristali in pa gromozanski labirinti. Nejasno povezani rovi so razlog, da se da v njih zlahka izgubiti. Jamarstvo v Ukrajini je zelo razvito. Poleg raziskovanja v svoji domovini, se ukrajinski jamarji pogosto podajajo tudi izven svojih meja. Ena izmed takšnih priljubljenih jamarskih točk je nedvomno Kavkaz, kjer so se ravno ukrajinski jamarji spustili v globino kar 2080 metrov. S tem so postavili novi rekord z najglobljo jamo na svetu imenovano Krubera ali Voronya. Sicer pa so tudi ukrajinske jame izredno zanimive, saj njihova zgodovina o nekdanjem življenju v jamah ter skrivanju judov v času druge svetovne vojne odmeva po vsem svetu.
Obisk jame Mlynky
Ko smo prispeli v že tako odročne kraje, da ni bilo niti pokritosti z navigacijo, ko smo se vozili po izredno slabih makadamskih cestah z gosto zaraslo travo na sredini, med revnimi lesenimi vaškimi hiškami, pred katerimi so prosto tekale kokoši, koze, ovce, kjer so bile konjske vprege, namesto avtomobilov, so nas na cesti prestregli otroci. Sicer z manjšo težavo, a nekako smo se le sporazumeli, da smo prispeli do jamarjev. Kmalu nam je postalo jasno, da bodo ti otroci tudi naši vodniki po jami ter da imajo svojega vodjo, ki ga kličejo Papa. Starejši, izredno prijeten moški, ki je nedvomno eden najbolj gostoljubnih ljudi na našem potovanju. Čas tam se je ustavil. Na začetku nam je bilo to neobičajno, saj smo tja pripotovali v precejšnjem tempu. Ampak tega se je dalo kmalu privaditi. Tam se nikomur ne mudi, nihče ne gleda na uro, ni nekega dogovorjenega termina za odhod v jamo, za večerjo, skratka za nič. Vse je spontano in kljub temu se je vse dobro izšlo. Ko smo bili vsi siti, spočiti, smo le počasi krenili proti jami. Kar nekaj otrok, Papa ter naša ekipa smo se kmalu znašli v ozkih rovih jame, ki izgleda kot en sam velik labirint. Ponekod ožine, nizki stropi, domačini pa brez čelad, le rutke in lučke. A tam je takšna navada. Pravijo, da se udariš le enkrat, nato postaneš tako pazljiv, da se to ne ponovi. Ozke in ponekod nizke stene krasijo različni kristali. Na kristale je treba še posebej paziti, saj so tako krhki, da bi lahko kakšnega po pomoti tudi poškodovali. Po jami smo brez razmisleka sledili našim vodjem in nihče se ni oziral, kam gremo in od kod smo prišli. Ko pa smo se obrnili in je Papa dejal, da lahko grem naprej, sem že takoj zavila v napačen rov. Dokaz, da se lahko v trenutku izgubiš, če te jame zares ne poznaš dovolj dobro. Po približno treh urah tavanja po podzemnem labirintu, smo sicer po drugih rovih, prišli do iste točke nazaj. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko bili tamkajšnji domačini tako odprti ter prijazni. Sicer smo imeli z njimi nekaj problemov s sporazumevanjem, a na srečo so trije od naše ekipe znali rusko in tako so se lahko sporazumeli vsaj s Papo. Pripravili so nam večerjo, iz katere se je razvila zabava. Ja, res so drugačni ti Ukrajinci. Popivali so celo otroci, stari okoli 14 in več let. Pri njih je to povsem običajno.
Od jam mimo tunela ljubezni do Kijeva ter mesta duhov
Moški del ekipe se je seveda kar malce posmehoval, ko sem vztrajala, da gremo do tunela ljubezni. Ko pa smo bili tam, pa so vsi veselo prepevali z domačinom, ki je bil oblečen v tradicionalna oblačila in igral na harmoniko ter prepeval ves čas eno in isto kitico. V tunelu, kjer še vedno trikrat dnevno vozi tovorni vlak, v tunelu, ki je obdan z listavci, ki so se zaradi vlaka oblikovali v tunel, pa smo se nato veselo sprehajali po tračnicah in morda celo razmišljali o legendi, ki je nedvomno pomemben povod za obisk tega tunela. Če se vam uspe prebiti skozi tunel, vas čaka ena sama želja, seveda če so nameni iskreni. A ker gre za tunel ljubezni, se bi naj želja izpolnila le, če gre za zaljubljen par. Za nadaljnji ogled glavnega mesta se prav nihče ni pritoževal. Skoraj nesmiselno bi se bilo peljati mimo veličastnega mesta Kijeva, ki ga mnogi imenujejo »mati ruskih mest«. Mesto je polno znamenitosti, glavni trg pa ovit v žalost zaradi protestov iz leta 2014. Da pa je v Ukrajini še več žalosti, nam je dokazal obisk Černobila, ki je na nas naredil poseben vtis. In tudi realnost Ukrajine ni nič kaj manj otožna, saj na jugu še vedno poteka vojna. V predelih, kjer smo potovali mi, je povsem varno in presenetljivo je, da domačini vedo o vojnem dogajanju manj, kakor pa mi v Sloveniji.
Ukrajina je na nas naredila pozitiven vtis. Četudi so ljudje, predvsem na podeželju, precej revni, delujejo zelo srečni. Njihov umirjen tempo življenja in veselje ob druženju je to, kar jim daje njihovo posebnost. Pri njih smo se počutili domače, z veseljem bi se dalo z njimi ostati še kakšen dan. Ampak nas je klical najvišji vrh Evrope in zato smo morali nadaljevati potovanje po planu.
