Odprava na Elbrus – 2. del

Če želiš na najvišji vrh Evrope, na Elbrus, je potrebno z organizacijo začeti že doma. Že samo za rusko vizo potrebuješ povabilno pismo, pa seveda tudi dovoljenje za vzpon na goro, rezervacijo za prenočišča v sodčkih itd. Tako sem vse uredila še pred odhodom na pot. Ko smo prispeli v majhno vasico pod goro, imenovano Terskol, nas je tam počakala domačinka, ki nam je pomagala pri rezervaciji. Prvi noč smo prenočili v dolini. Tudi prva aklimatizacija se je začela iz doline na bližnjo goro, istoimensko kot vas, Terskol. Nanjo smo se podali, kot bi bili doma v Sloveniji, ko se nam zazdi, da lahko gremo na vsako goro kadar koli in skoraj kakor koli. Ko sva se dva že kmalu po začetku vzpona zaplezala pod previsnimi skalami, od koder bi kmalu lahko priletel kakšen kamen ali pa bi naju zaradi zelo strmega pobočja lahko odneslo tako rekoč nazaj v dolino, smo se le malce zamislili. Pot smo nato nadaljevali po varnejših predelih, čeprav seveda še zdaleč ne točno po opisu. Grebeni levo in desno so bili tako mikavni, da se je bilo kljub vsemu treba kdaj povzpeti na kakšnega. Vedno znova ista želja, le kakšen razgled bo iz grebena na drugo stran. A v Kavkazu na koncu ugotoviš, da je razgled bolj kot ne vedno isti, neskončna prostranstva gora. Prva aklimatizacija se je izkazala za dobro, le zelo premočeno, saj smo bili precej mokri v pohodnih čevljih, ki smo jih na srečo posušili v apartmaju v Terskolu. Naslednji dan pa je šlo že bolj zares. Z gondolo smo se podali proti Elbrusu ter se po zadnjem delu do sodčkov peljali s turnimi smučmi. Po tem delu bi se lahko peljali tudi s sedežnico. Sodčki so kot nekakšne zapuščene cisterne, v katerih so uredili prenočišča. V njih je nekaj postelj ter majhne omarice. Imajo tudi okna, nimajo pa elektrike, gretja, tako da je v njih običajno pod ničlo. Ležijo na višini 3800 metrov, kar je za večino obiskovalcev Elbrusa glavno izhodišče. Kuhinja je skupna za vse in se tudi ta nahaja v enem izmed sodčkov. Najbolj presenetljivo je bilo to, da smo morali za vsako jed ali pijačo taliti sneg. To je bil kar dolgotrajen postopek, tako da je bilo smiselno s pripravo hrane pričeti že pred nastankom hude lakote. 

 

Za vzpon na Elbrus je nujno potrebna aklimatizacija, ki običajno traja štiri dni, peti dan pa je vzpon na vrh. Na tej lokaciji ni druge možnosti za aklimatizacijo, kakor pa hoditi v smeri proti Elbrusu ter se po isti poti vračati nazaj. Za začetek smo goro podcenili in pustila nas je na cedilu. Na vrh smo se namreč želeli podati že tretji dan. Na višini okoli 5100 metrov nas je tako izmučila višina, da smo se morali obrniti. Za tem je sledil dan počitka in ponovno smo poskusili z vzponom peti dan. Tokrat smo se držali pravil, ki jih izvaja večina ostalih. Najeli smo teptalnik snega, ki nas je zapeljal na 5100 metrov višine, od koder smo nato nadaljevali peš. Nato pa nam je Elbrus postregel z enkratnim vremenom ter normalnimi temperaturami (–20 stopinj) in osvojili smo ga. Res je, prav vseh sedem nas je stalo na vrhu Evrope, na točki, kjer veš, da je prav vsa celina pod tabo. Razgled pa je tak, da oko ne seže tako daleč, kakor segajo zasneženi vrhovi. Občutki sreče ti kar kmalu dajo nove ideje. Verjetno je res v naši naravi, da ko ti nekaj uspe, želiš še več. Torej, želimo še višje. Elbrus, za katerega je znano, da tehnično ni zahteven, je kljub vsemu gora, ki je vredna spoštovanja. Pet dni je nekako optimalno, da je vrh dosežen. Vsi smo bili zadovoljni ob dosegu našega glavnega cilja.

 

 

Po glavnem cilju pa potovanja seveda še zdaleč ni bilo konec. Med potjo naprej smo si ogledali zelo žalostno točko našega potovanja, Beslan. Mesto je znano po veliki katastrofi, kjer je bilo ubitih preko tristo učencev in učiteljev. 

 

Sledile so dežele, ki očarajo prav vsakega popotnika. Nova prostranstva gora, skrivalnice v skalnih labirintih, stik z pristnimi domačini, dežele, ki so bile hkrati zelene ter bele. Te dežele so nam dale občutek neskončne svobode. Dosegali smo nove cilje s precejšnjimi napori. Naporno, ampak vedeli smo, da zmoremo in da ga bomo osvojili – še en mističen vrh, ki je bil samo še pika na i za celotno potovanje. 

 

 

Ekipa pa, kot bi si jo človek lahko samo želel – kljub napornim nočnim in izjemno dolgim vožnjam, naporom v gorah, da o tuših, ki jih večinoma ni bilo, sploh ne govorim. V glavnem, nihče ni kompliciral. Na celotnem potovanju je bilo prevoženih preko devet tisoč čudovitih kilometrov v treh tednih. Nikjer ni bilo nobenih problemov, le zabava, pozitivni napori ob doseganju naših ciljev in kar je bilo na koncu glavno, nastala so trdna nova prijateljstva, ki že kujejo načrte za naslednjo odpravo.