Montreal, la métropole du Québec

Tinin sprehod po mestu
V šestnajstem stoletju je raziskovalec Jacques Cartier kot prvi opisal 233 metrov visok hrib, ki se danes nahaja v središču mesta, in ga poimenoval Mount Royal – menda zaradi prekrasne pokrajine, ki jo je videl z vrha. Ime mesta Montreal je izpeljanka iz Mount Royal in se je začelo uporabljati slabih dvesto let kasneje. Ker se izvor mesta torej skriva prav na tej vzpetini, je bila to prva točka mojega obiska. Že z vznožja opazim na vrhu velik križ, ki je bil prejšnji večer lepo osvetljen. Z več kot tridesetimi metri v višino je bil postavljen v čast devici Mariji, ki naj bi mesto obvarovala pred poplavami. Sicer je bil večkrat posodobljen, a križ prav na tem mestu stoji že vse od leta 1643.

V mesecu marcu v središču mesta snega ni bilo več, ga je bilo pa kar nekaj na Mount Royalu. A to ni motilo mnogih domačinov, ki so na hribu nabirali kondicijo, in še manj številnih veveric, ki so se z veseljem mastile na oreščkih in rozinah iz mojega zadnjega paketka študentske hrane iz Slovenije. V bližini Bobrovega jezera (Lac aux castor) sem eno celo uspela prepričati, da je iz moje roke vzela orešček, nato odskakljala kakšnega pol metra vstran in pohrustala svoj obrok ter mi s tem dala priložnost pritisniti na sprožilec fotoaparata za nekaj lepih fotografij. Poleg gozda, ki je v zimskih mesecih povsem gol, in sprehajalnih ter tekaških poti, se na Mount Royalu nahaja tudi nekaj razglednih točk. Med njimi je verjetno najbolj poznana tista izpred koče Chalet du Mont-Royal, od koder se razprostirajo krasni razgledi na mestno središče, reko Sv. Lovrenca in okolico parka. Na vzhodni razgledni točki pa lahko v daljavi občudujete tudi prizorišče poletnih olimpijskih iger, ki jih je Montreal priredil leta 1976. Montreal Tower, ki je del prizorišča, je celo najvišji poševni stolp na svetu.

Ko sem se naužila svežega zraka in lepih razgledov, sem se odpravila po klancu navzdol in pot me je privedla do univerze McGill, ene najprestižnejših kanadskih univerz. Čeprav ima univerza kampus v stilu severnoameriških univerz, so zgradbe precej razpršene. Pred mrazom sem se zatekla v knjižnico, kjer sem odkrila, da se je moj telefon samostojno povezal na internet. Izkaže se, da obstaja mreža univerz, ki podpirajo omrežje eduroam. Študentje, vpisani na katero koli izmed inštitucij v mreži, lahko dostopajo do interneta na vseh ostalih univerzah, kar zna biti sila priročno na izletih kot je bil tale.

Juretovi vtisi
Eden od magistrskih študentov na univerzi McGill, Moshe Safdie, je zasnoval Habitat 67, eno prvih znamenitosti, ki sem si jih ogledal. To je kompleks blokov, ki so sestavljeni iz manjših škatlastih delov, med seboj povezanih s prehodi in terasami. Ideja te zasnove je združiti zasebno in naravno okolje v gosto poseljenem mestnem okolju. Safdiejev projekt je bil zgrajen v šestdesetih letih in tudi uporabljen kot paviljon na Expu leta 1967.
Sprehod od Habitata 67 proti vzhodu Montreala vodi mimo parka Sv. Helene, kjer v zimskih mesecih vsak vikend potekajo zimske olimpijske igre za otroke. Med disciplinami so kepanje, potiskanje sani z otroki in ostale zabavne igre. Ena izmed poslastic na igrah je sladica iz javorjevega sirupa, ki ga vročega polijejo na sneg, kjer se strdi, nato pa ga navijejo na leseno paličico, ki se poje kot neke vrste sladoledna lučka.

Parki kot je park Sv. Helene pa posebno zaživijo v poletnih mesecih oz. ko je najhujši zimski mraz mimo nekje v maju. Poleg uživanja v uličnih festivalih, ki se veliko krat odvijajo na ulici Rue Saint Denise, imajo Montrealčani zelo razvito kulturo piknikov, kjer se zberejo širše družine nekje na prostem, pečejo hrano na žaru in pijejo prvovrstna vina. Morda je eden od razlogov za popularnost piknikov tudi dejstvo, da marsikatera restavracija v centru ne streže alkohola. Fascinantno je, da te iste restavracije dovoljujejo, da gosti sami prinesejo alkoholne pijače in jih zaužijejo ob hrani, ki jo ponujajo gostinski obrati. Posledično se nekje na koncu vsake ulice s tovrstnimi restavracijami, recimo Rue Prince Arthur, nahaja trgovina z alkoholom, kjer prodajajo vina iz celega sveta.

Poleg hrane in vina pa Kanadčani radi uživajo tudi v naravi. Kanada je pregovorno znana po naravnih lepotah in okolica Montreala ni prav nobena izjema, saj se le streljaj od mesta nahaja več nacionalnih parkov. Obiskal sem nacionalni park Mont Tremblant, in sicer tako pozimi kot poleti. Čeprav park nima asfaltiranih cest, se po njem lahko vozi z avtom. Zimski obisk tega parka me je naučil, kako ostre so kanadske zime, ko sem se odpravil na krajši, okoli dva kilometra dolg sprehod. Ko sem prispel na razgledno točko, sem ugotovil, da mi je telefon prenehal delovati, fotoaparat pa je imel le še deset odstotkov baterije, in to kljub dejstvu, da sem oba napolnil tik pred odhodom! Hud mraz ni strupen le za ljudi, ampak tudi za elektronske naprave, ki jih uporabljamo vsakodnevno. Kmalu sem razumel, zakaj nam je delavka v turističnem centru odsvetovala daljše pohode v parku, ki je bil takrat odet v več metrov snega.
Poletni obisk nacionalnega parka Mont Tremblant je bil seveda čisto drugačna pesem. Prehodnost je bila bistveno boljša in s prijatelji smo se ustavili ob jezeru, kjer smo si lahko brezplačno sposodili čolniček in zaveslali. Nekateri smo se tudi kopali, a glej ga zlomka, med kopanjem so nas napadle pijavke! To je nekoliko vodilo do predčasnega zaključka našega kopanja … Tisti, ki nameravate obiskati ta del Kanade, ne pozabite, da v parku ni restavracij ali trgovin, zato je treba vso hrano, vodo in ostale dnevne potrebščine prinesti s seboj.

Čeprav je Montreal la métropole, nima več kot slaba dva milijona prebivalcev, ki živijo na razmeroma velikem območju. Nebotičniki se nahajajo zgolj v strogem centru, veliko ljudi živi v hišah namesto v blokih tudi v centru mesta. Število zelenih površin in bližina nacionalnih parkov dajejo Montrealu dušo, ki je daleč od betonske džungle tipične metropole.

Jure Srebrnič in Tina Škorjanc