Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Prvomajski oddih v Neaplju

Čas je bil za nov izlet. S prijateljico Kajo sva želeli nekam na toplo, nekam blizu, nekam, kjer še nisva bili, in nekam, kamor bi lahko odleteli za ugodno ceno. In tako sva se odločili za … tadaaaam … Neapelj! Super! Več kot odlična ideja – italijansko mestece je oddaljeno eno uro vožnje z beneškega letališča, čez prvomajske počitnice je bilo že prijetno toplo in nobena še ni bila v Neaplju. 

Vsebina

Pakiranje, vožnja do letališča, check-in, končno vzlet in vožnja med oblaki. Jaaa, spet tisti najboljši občutek na svetu. Škoda le, da sva potovali ponoči. Zaradi enourne zamude letala sva v Neaplju pristali malo čez polnoč. Javni prevozi niso več vozili. Kljub opozorilu, naj bova previdni s taksisti, ki turiste radi »prinesejo okrog«, naju je taksist v manj kot 15 minutah izropal za 33 eur. Žal je bil to edini možni prevoz do 15 km oddaljenega hostla. Četudi nama je sprva obljubil ceno, ki jo bo pokazal taksometer, je taksist dvojno podražil zadevo in nama na koncu zaračunal še cestnino, prtljago … Zaman sva vztrajali pri ceni taksometra. Zabrusil nama je, da naju ne razume, zaprl vrata in izginil v črno noč. Midve pa šokirani obstali odprtih ust na parkirišču hostla. Ja, res super prvi vtis o Italiji.

Na sploh je najino potovanje po južni Italiji v nama pustili mešane občutke – arogantni šofer ni bil edini šok. Presenetilo naju je, da ljudje na jugu Italije nimajo pojma, kje leži Slovenija, da je njihova geografska (oziroma splošna) razgledanost slaba, prav tako pa tudi njihovo znanje angleščine ne blesti ravno. A po drugi strani so nama mimoidoči (ki sva jih prosili za pomoč) vedno prijazno odgovarjali in nama pomagali, četudi smo se sporazumevali z rokami, v italijanščini in še najmanj v angleščini. Potrdil se je stereotip o groznih šoferjih, odpadkih in smradu na ulicah ter zelooo glasnih Italijanih. Po drugi strani pa jug Italije ponuja odlične pice, francoske rogljičke in slaščice (sploh slaščica baba di Napoli je res odlična), Italijani znajo šarmirati s svojo karizmo, turiste pa navdušujejo tako z naravnimi kot kulturnimi znamenitostmi in zavidljivo bogato kulturno dediščino.

V novo jutro so naju prebudili sončni žarki skozi okno, ki je imelo pogled na mestni vrvež in morje v ozadju, in petje ptičev. Da bi čim bolj izkoristili dan, sva se hitro spravili pokonci in se z avtobusom odpeljali do pristanišča, kupili karto za »hitri gliser« do Procide in čas čakanja namenili jutranjemu ogledu mesta. Ob Neapeljskem zalivu stoji mogočna trdnjava Castel Nuovo, ogromen grad z okroglimi stolpi, ki pozdravlja obiskovalce, ki v to sredozemsko mestece priplujejo po morju. Ogledali sva si grad od zunaj, obiskali bližnjo galerijo Umberto I (ki zelo spominja na milansko galerijo) in res izjemen ter veličasten trg Piazza del Plebiscito, ki ga obdajajo bazilika, palača in operna hiša. Po ogledu mestnih zanimivosti, prvi jutranji dozi kofeina in sveže pečenem rogljičku (s tolikšno dozo Nutelle, da je je bilo celo zame preveč) sva se odpravili do pristanišča.

Čudovita Procida in prikupne barvite hiške

Procida je prikupen otoček vulkanskega izvora, ujet med Neapljem na eni strani in otokom Ischio na drugi. Vožnja s hitrim gliserjem traja 35 minut. Za razliko od otoka Capri je Procida turistično manj obljudena, a zato nič manj lepa. Meni še bolj privlačna, skrivnostna in zanimiva kot Capri. Otok je velik 4 kvadratne kilometre, midve sva ga po dolgem in počez raziskali kar peš. V otok sva se zaljubili na prvi pogled – pisane kamnite hiške ob morju, ribiški čolni, lokalčki in restavracije, ozke uličice, tlakovane potke. Tako prikupen in sanjav otoček.

Terra Murata je največja znamenitost in hkrati najvišja točka na otoku. Z rumenega betonskega obzidja se razprostira čudovit razgled na marino in pisane hiške, ki se tesno držijo ena druge, nad njimi pa stoji bela cerkvica.

Otok limon, visokih cen in znanih igralcev – Capri

Naslednji dan je bil na vrsti za raziskovanje otok Capri. Znan je zlasti po zvenečih imenih iz sveta mode in filma, ki prihajajo na otok na oddih, vrtoglavih cenah in izjemni okolici. Capri je večji od Procide in bistveno bolj obiskan. To je otok, kjer še vedno sije močno sonce, kjer uspeva sredozemsko rastje, kjer rastejo vse vrste citrusov, oljke in aromatične začimbe. Je pravi raj na zemlji, ki je postal že skorajda preveč turistično oblegan. Medtem ko se na glavnem trgu tre ljudi in so terase restavracij in lokalov prepolne turistov, se je vredno sprehoditi po obrobju otoka, kjer lahko uživaš v modrini neskončnega morja in zlati svetlobi vročega prvomajskega sonca. Le treba je stran od gruče ljudi in poiskati čarobnost tega otočka.

Posebno zanimiv je pogled na modro jamo (Grotta Azzurra), morsko votlino, ki se je z leti pogrezala in je sedaj do polovice napolnjena z morjem. Italijani so to naravno čudo odlično izkoristili v turistične namene, za katere je (kako pa drugače) treba pošteno seči v denarnico.

Pozabljeno mestece Herkulano in speč Vezuv

Celinski del pokrajine Kampanije sva si ogledali v dveh dneh, no, ogledali sva si tiste zanimivosti, ki sva jih dali na najin seznam »must see«. En dan sva se odpravili na ognjenik Vezuv, od koder se v lepem vremenu razprostira čudovit razgled na obalo neapeljskega zaliva. Leta 79 je Vezuv izbruhnil in uničil mesteca ob zalivu. Večina pozna zgodbo Pompejev, medtem ko je mestece Herkulano – ki ga je prav tako prekril vulkanski prah – ostalo manj znano.

Midva sva se odpravili v Herkulano, sicer manjše mestece (in cenejša vstopnina), a za razumevanje zgodovine veliko pomembnejše. Za razliko od Pompejev, kjer so ostali stebri in infrastruktura mesta, je Herkulano vse do danes ohranil številne freske, mozaike, kipe, hiše, situle, celo okostja takratnih prebivalcev. Res se zdi, kot da se je tukaj čas ustavil v hipu, ko je mesto dosegla lava. Tako se lahko sprehajaš med hiškami, se navdušuješ nad njihovimi termami in kanalizacijskimi sistemi, ki so jih že poznali. Razpeti med občudovanjem in navdušenjem tega antičnega mesteca in žalostni ob usodi nič hudega slutečih prebivalcev, ki jih je v nekaj sekundah zajela lava, sva mešanih občutkov zapustili Herkulano.

Sorento, Positano in fjord Fiordo di Furore

Z vlakom, kasneje pa z lokalnim avtobusom sva se odpeljali proti obali Amalfi. Na Instagramu sem med čekiranjem tega dela Italije zasledila prikupen fjord, zato sva se odločili, da si ga bova ogledali. Ko smo se približali tabli z napisom Fiordo di Furore sva se hitro prerinili do vrat in izstopili iz avtobusa. Po kamnitih stopnicah sva se spustili do obale. Vaaaau, v živo je razgled še lepši kot na slikah. Nič kaj turistično oblegano, nekaj privezanih čolničkov, plaža s kamenčki in neokrnjena narava. K sreči je fjord turistom še neznan, nikjer v bližini ni niti urejena parkirišča niti stranišč. Pogrnili sva si brisače, pojedli rogljičke, ki sva jih zjutraj kupili, in spili kavo za zraven. Sanjski kotiček za napolnitev baterij. Škoda, da nisva vzeli s seboj kopalk.

Z avtobusom sva se odpeljali nazaj proti mestu Positano. Slikovito mestece, vklesano v steno in se spušča vse do morja, je res nekaj posebnega. Sprva je bila to revna ribiška vas, ampak je zaradi raznolikih barvnih fasad hišk, ki se dvigujejo nad morjem in izgledajo res pravljično, začela privabljati turiste. Danes je tukaj takšna gneča, da komaj dobiš prosto parkirno mesto ali stol v lokalu.

Popoldne sva preživeli v mestu Sorento. Še enem očarljivem obmorskem mestecu s čudovitimi plažami in raznobarvnimi hiškami, prelepimi, tlakovanimi ozkimi uličicami, kjer na vsakem koraku ponujajo limončelo, limonine piškote in sivko. 

Petdnevno raziskovanje pokrajine Kampanije je čisto prehitro minilo. »Bella Napoli« oziroma Neapelj naju je napolnil z mešanimi občutki. S svojo sanjsko lego ob modro lesketajočem se zalivu obiskovalcev res ne pusti ravnodušnih, nešteto kotičkov v njegovi okolici pa je tako pravljičnih in čudovitih, da bi se zagotovo še kdaj želeli vrniti. Po drugi strani pa Neapelj zaradi visokega števila prebivalcev deluje prav kaotično, večkrat sva si zatiskali nos od smradu, se jezili nad vožnjo Italijanov in se zgražali nad kupi smeti. Kljub manj prijetnim trenutkom pa mestu ne gre očitati lepote. Srce Neaplja je staro mestno jedro, ki je že od leta 1995 del UNESCO-ve svetovne kulturne dediščine. Svoj čar ima sprehod po ozkih uličicah, kjer na špagi med okni plapola sveže oprano perilo.

Nasveti, če potujete v Neapelj:

  • Imajo odlično urejene prevozne linije. Midva sva s kartico »Campania art card« (cena 32 EUR) tri dni uporabljali javni prevoz (kopni prevoz, trajekti žal ne sodijo v to ceno), v ceno pa sta všteti tudi dve vstopnini.
  • Spali sva v hostlu Mergellina. Hostel se nahaja na obrobju mesta, a v neposredni bližini železniške in metro postaje. V manj kot 5 minutah hoje sva že sedeli na metroju in se vozili novi destinaciji naproti. Osebje v hostlu je izjemno prijazno, vsako jutro pa so nama postregli z jutranjo kavo in rogljičkom. Imetniki HI kartice dobite 10 % popust na nočitev.
  • Karte za trajekte oz. hitre gliserje je smiselno kupiti vnaprej (zlasti z otoka Procida ali Capri), saj se pogosto zgodi, da po 17. uri zmanjka kart za tisti večer za vrnitev nazaj na celino.
  • Če res ni nujno, se izogibajte vožnji s taksiji.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti

Prijava