Gremo v Jordanijo

Ooo, poglej, poglej, karte za Jordanijo pa so po sprejemljivih cenah. Hvala, Ryanair, za novo ugodno povezavo, sem si mislila. In sva šla.

Verjetno boste vsi začeli raziskovanje v Amanu, glavnem mestu, ki se razprostira čez številne hribe in griče. Največ znamenitosti je v osrednjem predelu, kjer ne smete zamuditi amfiteatra, različnih sukov in glavne tržnice. Povzpnite se tudi na citadelo nad mestom, od koder boste uživali v krasnem razgledu in dobili občutek, kako velik je pravzaprav Aman. Aja, ne pozabite na muzej, ki je vreden ogleda in ki je v najinem primeru bil odlično zaklonišče med nalivom.

Le dobro uro severno iz Amana je zgodovinsko mesto Jeraš. Čeprav se mi je zdelo, da je precej zlajnano, saj sem vsepovsod prebrala, da ga je res treba obiskati, sva se med najinim obiskom tudi prepričala, zakaj je tako priljubljeno. Gre za odlično ohranjeno rimsko mesto s krasnimi amfiteatri, templji, hipodromom itd. Navdušena sva bila in vam res svetujeva ogled. Skočila sva še na 30 minut oddaljen grad Ajlun, ki pa je bil zavit v meglo, tako da od opevanega razgleda nisva imela popolnoma nič.

Od tu pa sva potovala le še na jug. Prvi postanek je bilo Mrtvo morje, najnižja kopenska točka na svetu in drugo najbolj slano vodno telo na svetu. Plavanje v Mrtvem morju v smislu plavanja ni možno, zato pa se lahko prijetno zleknete in lebdite. Bojda je blato tukaj še posebej polno mineralov, zato smo se vsi mazali z njim po vsem telesu. Vendar pozor – pazite, da vam voda ali blato ne zaidejo v oči, pred tem se raje ne depilirajte in pazite, če imate kje kakšne odrgnine ali rane; vse to bo peklo kot hudič. Slaba stran tega dela države je, da ni ugodnih nastanitev, lahko pa pridete sem iz Amana v približno uri in pol ali iz Madabe v kakšni uri.

Ker sva imela najet avto, sva to noč spala v kampu na obrobju naravnega rezervata Dana. Kamp vodi domačin in oddaja nekaj šotorov, kakor tudi štiri preproste kamnite sobe. Verjetno je bil to eden najgostoljubnejših ljudi, kar sva jih tam spoznala, in pripravljal je izvrstno hrano. Če bi radi raziskovali bližnji rezervat, se vsekakor nastanite tukaj, saj vsak večer pridejo vodiči, s katerimi se lahko dogovorite karkoli. Razgledi pa so bili dih jemajoči.

Midva sva pot nadaljevala v Wadi Muso, ki je izhodiščno mesto za obisk Petre. Čeprav sva si privoščila dvodnevno vstopnico, sva hodila sem in tja, gor in dol, do tega in onega razglednega mesta in spet nazaj. Vse glavne znamenitosti je mogoče videti v enem dnevu, točno kako, pa si preberite na najinem blogu, vsekakor pa ne smete izpustiti zakladnice (Treasury), samostana (Monastery) in razgledne točke nad zakladnico. Ob ponedeljkih, sredah in četrtkih organizirajo tudi nočno Petro – celo pot od vhoda do zakladnice osvetlijo sveče, pred svetiščem prižgejo še več sveč in pripravijo tanke preproge, na katere sedejo obiskovalci, nato postrežejo z metinim čajem in predstava se lahko začne. Pojejo, igrajo in pripovedujejo mistične zgodbe. Nakar svetišče osvetlijo v pisanih barvah. Nama je bilo izredno všeč in vredno teh 35 evrov vstopnine.

Jordanija ima tudi zanimivo puščavo Wadi Rum, ki je postala zelo priljubljena med obiskovalci. Izbirate lahko med eno-, dvo- in večdnevnimi turami s spanjem v nomadskih šotorih sredi puščave. To je bilo res enkratno doživetje, vendar se je nama zdelo kar drago – 125 evrov na osebo sva plačala za dva dneva pohajkovanja in eno noč z vso hrano. Morava pa povedati, da je šlo za novoletni termin in sva se kar namučila, da sva našla agencijo, ki je še imela prostor. Puščava tukaj ni le pesek in sipine, temveč najdeš tudi zanimive kamnite tvorbe, na katere lahko plezate. Midva vsekakor sva.

Ker naju je do zdaj kar prezeblo na tem potovanju, sva si zaželela še malo toplega vremena. Odpeljala sva se še južneje, v Akabo, kjer naju je pričakalo prijetnih 22 °C, voda pa je prav tako imela 20 °C. Dovolj, da sva se šla potapljat. Podvodni svet Rdečega morja je svetovno znan in ni razočaral. Popoldne sva se odpravila pod vodo v iskanju potopljenega tanka in letala – oboje sva tudi našla.

Jordanija naju je res prijetno presenetila. Ljudje so bili prijazni, hrana izredno dobra in vse znamenitosti so se nama zdele vredne časa in denarja. Če bi se morala odločiti za samo eno znamenitost, bi seveda izbrala Petro, ki je kljub obleganju ohranila neko skrivnostno lepoto in posebno energijo. Vesela sva, da sva to državo končno obiskala in jo imela možnost tako raziskati.