Potovanja skozi luč umetnosti

Njena potovanja spremljajo kultura, umetnost in razni festivali. Umetnost je združila s potovanjem. Predvsem uživa v psytrance festivalih, ki jih je predstavila tudi v svoji diplomski nalogi Razširjeni prostori vidnega v scenografskih elementih psytrance scene, kar vključuje velik del njenih zanimanj. Na takšnih festivalih poslušalci ob zvokih glasbe plešejo in občudujejo umetniška dela različnih umetnikov.

Ste umetnica, svoja dela objavljate tudi na Facebook profilu Urša Halilovič Art. Kakšna je vaša umetnost in kaj z njo želite sporočiti?

Kaj najraje ustvarjam, je zame težko vprašanje, ker je umetnost, ki jo ustvarjam, tako raznolika, da se ne morem umestiti v noben specifični predalček. Od začetka, pred Akademijo, sem se najbolj osredotočala na linijsko risbo, potem pa sta prišla faks ter slikarstvo. Tam sem začela slikati in se kaj kmalu vrnila v neko ilustrativno, surrealistično figuraliko ter v drugem letu začela raziskovati umetnost psihedelije.

Obiskujete festivale psytrance scene. Trenutno so ti razširjeni predvsem v tujini in jih redno obiskujete. Bi o tem povedali več?

Posebej pomembno se mi zdi, da se umetnik zavzema za to, da umetnost predstavi na enak način vsem. Torej da lahko tudi ljudje, ki ne hodijo na otvoritve razstav ali umetnosti in ne poznajo oz. se ne zanimajo zanjo, izkusijo vsaj del le-te na drugačne načine. Torej, slike na festivalih, postavljene okoli plesišča, so ljudje primorani gledati ves čas, ko plešejo oz. uživajo ob glasbi. Sicer se tu poraja vprašanje, kdo vse zares hodi na te festivale in kaj pomeni širša publika, ampak na to vprašanje si lahko odgovori vsak drugače. Pri tem bi lahko tudi omenila mnogo vrst street arta oz. ulične umetnosti, po kateri se prav tako močno zgledujem in se skromno in z vsem spoštovanjem uvrščam v to zvrst umetnosti.

Zanima me povezovanje vseh zvrsti umetnosti – od avdio ter vizualne umetnosti pa do body arta, čeprav avdio umetnosti in performansa sama ne izvajam, ampak najraje sodelujem z glasbeniki in performerji. Na ta način sodelujem prav tako z DJ-ji in bendi ter zanje delam dekoracije, naslovnice za CD-je, merchandise oz. promocijske izdelke, logotipe in druge stvari. V glavnem, rada se preizkušam in eksperimentiram z vsemi stvarmi, ki so mi dane in mi prečkajo pot.

Do sedaj ste na omenjenih festivalih sodelovali v tujini. Za diplomsko nalogo pa ste ga pripeljali tudi v Slovenijo.

Ustvarjala sem slike z airbrushom in akrilnimi barvami na elastičnem materialu, imenovanem lycra. Je posebno blago, ki se lahko napenja čez prostor in se ne trga. Ker sem za dogodek hotela izbrati prav resnično čaroben prostor, sem vprašala direktorico rudnika v Mežici, ali bi bilo mogoče organizirati manjši dogodek v hali v rudniku. Ker tudi sama tam kdaj pa kdaj organizira akustične koncerte, se je s tem strinjala.

Priprave so zame trajale cel semester, saj sem morala naslikati dovolj slik, da bi lahko opremila večji prostor. V rudnik sem morala iti večkrat, kar je bilo prav smešno, ker sem se morala vedno s turisti voziti v rove z majhnim rudniškim vlakom, medtem peljati zraven ljudi, ki so prostor ozvočili, in opremo za napenjanje slik itd. V rudniku sem en dan prej z ekipo pripravila razstavo, postavila UV tope in luči ter vse potrebno.

Na Facebooku sem organizirala spletno prijavo, kjer so si gostje lahko rezervirali karto. To sem morala narediti, saj lahko zaradi kapacitete vlakcev in hale v rudniku v slednjega istočasno gre le okoli 120 ljudi. Kar hitro sem razprodala vse karte, saj je bila to za ljudi prava dogodivščina.

Na dan dogodka je obiskovalce v rudniških jopičih in čeladah pripeljal vlakec, in sicer 3,5 kilometra v globino rovov, v osrčje jame, kjer smo jih pričakali z DJ-ji. Poleg slik so se po stenah rudnika vrtele tudi animacije mojih slik, ki sem jih risala na platno. Ves dogodek in podoba sta bila zanimiva izkušnja. V jami, kjer se čas praktično ustavi, saj ni ne dnevne svetlobe ne drugih zvokov, razen psihedelične glasbe, ki se je vrtela. UV-luči ter slike in projekcije pa so obiskovalcem zabrisale meje resničnosti in se poigrale z orientacijo.

Seveda je bil potreben tudi »after party«, saj smo v rudniku lahko bili le štiri ure, ker je vlaga tam 90 odstotna in postane hladno, zato sem zabavo premestila v Slovenj Gradec v Špajz, kjer je žur trajal do jutranjih ur še z dodatnimi štirimi DJ-ji.

Kakšen je bil občutek, ko ste predstavili svoja dela?

Najbolj vesela sem bila povratnih informacij par obiskovalcev, ki so mi omenjali svoje občutke in doživetja ob slikah, združenih z glasbo, ko so se spravili v »stanja«. To jim je uspelo s pomočjo mojih slik in tako so se znašli v njih ter »plavali z njimi«. Moj namen je bil s tem dosežen.

Kako je s tovrstnimi festivali v tujini?

Na psytrance festivalih je vizualna umetnost absolutno nujni del te umetnosti. Festivalni prostor je večji, ima večje število odrov in zaradi tega je tudi obiskovalcev več. Prva izkušnja festivala, na katerem sem bila, je skoraj nepopisljiva. Festival Ozora poteka na Madžarskem v vasici Ozora, ki je tudi eden največjih psytrance festivalov in letos obeležuje dvajsetletno obletnico. Prav tako bi rada omenila festival Boom na Portugalskem in Momento demento na Hrvaškem. Ljudje pridejo z vseh koncev sveta, pisani in nasmejani, nosijo mavrična oblačila, simbolične tatuje, vesoljske maske, spete dreadlocke ... Glasba utripa z odrov in vsak oder je namenjen različni zvrsti. Obiskovalci ob poslušanju glasbe kartajo, izdelujejo umetniške izdelke, izdelujejo amulete, oblačila, kipe in slike ali pa se učijo drugih veščin raznih umetnikov. Dobre volje in druženja ne manjka. V cirkuški areni vsak večer potekajo predstave akrobatov, bruhalcev ognja in različnih performerjev. V čajni hiški ponujajo čaj, zelišča, kuharske delavnice ali le prostor za počitek in prigrizke. V laboratoriju potekajo razne znanstvene delavnice in predavanja, poskrbljeno je tudi za skupinsko vadbo in otroško varstvo. Povsod okoli odra so različne inštalacije, narejene iz recikliranih in naravnih materialov. Mitična bitja, narobe obrnjena drevesa, premikajoče se strukture, železne strukture, vrtiljaki itd. Med njimi vidimo plesalce z lučmi, osvetljene žonglerje, plesalke s trakovi, na katerih so LED-luči ipd. Proti jutru postane glasba hitrejša in se spremeni v tako imenovani darkpsy, ko vzide sonce, pa se glasba spet umiri in postane melodična. Občutek časa se nekako izgubi oz. udeleženci občutimo čas drugače. Optično postane ritmično in zvok s pomočjo umetniških projekcij skoraj viden. Vsak pleše v svojem stilu, a se vseeno zdi, da vsak uporablja značilne gibe za psytrance. Počutim se, kot da sem končno prišla domov, ker se zares pojavi občutek globalnega plemena.

Tistim, ki še niso bili na takšnem festivalu, lahko rečem, da bi ga bilo zanimivo izkusiti. Kdo ve. Mogoče pa boste ozrli ravno Uršina dela.