Njeni domači komaj čakajo na njene nove popotniške prigode. Poskusila je tudi eno najdražjih kav na svetu. Zaenkrat ima na seznamu nekaj evropskih destinacij, ki jih želi obiskati, saj dlje zaradi koronavirusa ne more. V Tanzaniji bi lahko zaslužek od turizma boljše unovčili za pomoč lokalnemu prebivalstvu.
Moji prijatelji in družina so mi odgovorili takole: »Prijazna, iskrena, komunikativna in rada priskoči na pomoč. Je trmasta in vztrajna ter na ta način doseže stvari, ki si jih res želi. Premalo je doma, saj je delavna, a hkrati si rada vzame čas za prijatelje in potovanje, saj je zelo avanturistična oseba. Zelo težko jo vidite brez nasmeha na obrazu.
Vsaka vrsta potovanja ima prednosti in slabosti, meni osebno je skupina max. štirih oseb dovolj. Največkrat potujem v paru, sem pa bila tudi že na samostojnem potovanju, vendar po Evropi.
Prednost samostojnih potovanj so nedvomno:
Slabosti samostojnih potovanj:
Prednosti potovanj v skupini:
Slabosti potovanj v skupini:
Hahahahaha, verjetno se bo slišalo čudno, vendar sem ena redkih oseb, ki ne pije čaja in kave. Sem pa zaradi svoje radovednosti naredila požirek ene najdražjih kav na svetu, Kopi Luwak. To se je zgodilo že pred dobrim desetletjem na potovanju po Indoneziji. Po naključju sva odkrila majhno organsko farmo, kjer so se ukvarjali tudi s pridelavo prej omenjene kave. Iskreno povedano, meni se kava ni zdela ravno kaj posebnega, bolj so me navdušile male podlasice, ki predelujejo kavna zrna.
Sem ena tistih, ki bodo kljub situaciji s Covidom-19 odšli iz Slovenije, vendar ne iz Evrope. Čeprav imam željo iti izven Evrope, sem primorana zaradi omejitev, ki jih situacija prinaša, ostati na tem območju. Trenutno so nekje na vrhu seznama Romunija, Nizozemska in baltske države. Potem, ko se bo situacija umirila in bomo spet lažje potovali, pa si želim eno čim bolj avanturistično potovanje na drugi celini, kjerkoli že to bo.
Že od malih nog sem s starši v okviru agencij obiskovala različne kraje po Evropi. Vendar je v meni vseskozi rasla želja, da bi obiskala daljne dežele, in to bolj pristno kot običajni turist. Tako sem pred 14 leti z dvema prijateljema odšla na prvo potovanje z nahrbtnikom v Azijo. Staršem sem povedala dober mesec pred odhodom tako, da ne bi poslušala modrovanj. Na mojo srečo je bil šok očitno tako velik, da je bil edini odgovor: »Pa pojdi, če imaš denar.« Takoj, ko sem se vrnila s potovanja, so starši že iz mojega navdušenja videli, da to ne bo moje zadnje potovanje. Danes moji domači že komaj čakajo na nove zgodbe in dogodivščine s potovanj.
Prostovoljka pri Popotniškem združenju Slovenije sem sedaj že dobri dve leti. Začelo se je povsem naključno, ko sem iskala popotniški časopis, ki bi bil pripravljen deliti mojo zgodbo. Pisala sem o tem, kako sem začela potovati s popolnimi neznanci in kako to ni nič strašnega oziroma ti to odpre popolnoma nove poglede. Moja želja je bila, da bi moj glas dosegel čim več ljudi in da bi mogoče katerega od njih spodbudila k potovanju, kljub temu da nimajo družbe za to. Od takrat pišem potopise, fotografiram, delim svoje izkušnje s potovanj in pomagam pri promociji združenja.
Lahko bi rekla, da trajnostni turizem prakticiram kot popotnica z nahrbtnikom. V kolikor je le mogoče, spim pri lokalnih ponudnikih, tudi domačinih, v hostlih ... Rada se prehranjujem na ulici in v primeru trekingov uporabim lokalne agencije. Videti živali v njihovem naravnem okolju je najlepša izkušnja, ki jo lahko doživiš. Bolj ko je nekaj naravnega, pristnega in neturističnega, bolj mi je všeč in to tudi prakticiram.
Teh kotičkov se v Sloveniji najde kar nekaj, eden izmed njih je idrijsko področje z bolnico Franjo, divjim jezerom, rudnikom živega srebra ... Prav tako menim, da se premalo promovira naravne lepote, ki jih je v Sloveniji ogromno, od raznih jezer, slapov do hribov ... Lahko bi bilo malo več poudarka tudi na zgodovini, ki se je odvijala na naših tleh.
Tanzanija je bila definitivno eno bolj avanturističnih in meni na kožo pisanih potovanj. Kaj me je razžalostilo ali razveselilo? Hmmm.
V gorovju Usambara sva s prijateljico šli na treking po tamkajšnem podeželju. V lokalni agenciji sva se dogovorili za pot in vodiča. Pred trekingom so nama razložili, da denar, ki ga dobijo od organizacije izletov, namenijo za zaposlovanje domačinov. Ti se ukvarjajo s pridelavo sadja in zelenjave. To je zelo pohvalno.
Druga zadeva, ki me je veselila in žalostila hkrati, so tamkajšnji narodni parki. Zelo sem vesela, da ohranjajo naravo in živalim njihov naravni prostor. Hkrati pa gradijo draga letovišča za petičneže, zato da lahko ti vidijo živali iz svoje sobe. Tega ne odobravam. Saj ljudje vstopamo v njihov svet, mi se moramo prilagoditi živalim, ne one nam.
Tretja zadeva je, da so vstopnine v parke za tujce zelo visoke, za domačine pa ne. Razumem dejstvo, da želijo omogočiti domačinom, ker gre za revno prebivalstvo, da lahko to vidijo. Vendar pa bi bilo smiselno, da ta denar potem namenijo za vzdrževanje parkov, da primerno plačajo šerpe za vodenje na Kilimandžaro ... Žalostno.
Kolikor sta me razžalostili in jezili njihova lenoba in nezainteresiranost za vlaganja v razvoj za lažje in boljše življenje, mi je po drugi strani ravno to omogočilo boljši vpogled v način njihovega življenja in s tem pristnejše potovanje. To pa me je razveselilo.
Verjamem, da boš lažje prišla do stvari, ki si jih želiš, s svojo pozitivno naravnanostjo. Sreča spremlja pogumne, pravijo, tako očitno tudi tebe na tvojih poteh. Upam, da bodo tvoje besede in dejanja res več ljudi spodbudile k raziskovanju tega sveta, pa tudi če gredo na pot sami, saj vidimo, kako lahko tako hitro bolezen, kot je koronavirus, to prepreči vsaj za nekaj časa. Čas pa je ena od stvari, za katero nikoli ne vemo, koliko je še imamo na voljo, zato ga izkoristimo zdaj! Vse dobro na tvojih naslednjih potovanjih!
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
