Popotovanje po Kazahstanu – 4. del

Najprej naj vam povem, da nisem nekdo, ki se boji letenja; v bistvu ga obožujem. Letalo hvala bogu ni imelo propelerjev, ampak dva reaktivna motorja, a že takoj, ko sta se prižgala, je sledil čuden zvok, ki ga do sedaj še nisem slišal pri letenju in letalskih motorjih. Letalo je izgledalo kot iz sedemdesetih ali osemdesetih let prejšnjega stoletja. »Okej,« sem si rekel. »Če do zdaj ni strmoglavilo, ne vem, zakaj bi danes.« Moram pa vam priznati, da je to bil eden najslabših letov, kar sem jih kdajkoli doživel. Leteli smo dokaj nizko, tako da si lahko videl vse pod sabo – stepe, konje, ki so se na njih pasli, jezera, mesta, vasi. Turbulenca nas je premetavala vsakih pet minut, kot bi bili na vlakcu smrti. Družba je bila nizkocenovnega tipa, tako da smo na letalu brezplačno dobili le kozarec vode in to je bilo to. Ampak dobro, kaj več pa bi lahko pričakovali za 40 evrov vreden polet (ki je mimogrede stal skoraj enako kot dvodnevna pot z vlakom). Pristanek je bil dokaj boleč in trd, tako da sem mislil, da bodo letalu odpadla kolesa. Hvala bogu mu niso, tako da se je vse dobro končalo. Zapustil sem letalo in se že veselil obiska nekdanje prestolnice Kazahstana – Almatyja.

Taksist

Ena težjih nalog na letališčih, železniških postajah in podobnih potniških zgradbah je vedno najti poceni in zanesljiv taksi do namestitve. Tako ponavadi poskusim najti taksi izven letališča, torej na najbližji cesti. In res sem šel mimo vseh »ilegalnih« takstistov, ki so svoje storitve ponujali na letališču, in na parkirišču srečal starejšega moškega, ki mi je ponudil prevoz do mesta. Ni bilo treba veliko barantati in za pet evrov sva se dogovorila za prevoz. Na poti sva se pogovarjala, in ko me je vprašal, od kod sem, sem mu povedal, da iz Slovenije. »A, to pa je nekdanja Jugoslavija, Tito, prijateljska država.« Človek je bil zelo izobražen in prav presenetilo me je, kaj vse je vedel o naši državi. Povedal mi je, da je prej, še za časa Sovjetske zveze, delal kot profesor zgodovine, danes pa vozi taksi, saj z majhno penzijo (okoli 50 evrov) ne more preživeti. Take zgodbe so se ponavljale po vseh mestih, ki sem jih obiskal v Kazahstanu, in nekako te take zgodbe vedno stisnejo pri srcu.

Nekdanja prestolnica Alma-Ata oz. Almaty in Veliko almatyjsko jezero (BAO – Bol'šoje Almatinskoje Ozero)

Starinsko ime mesta Alma-Ata po kazahstansko pomeni »jabolko« in »gora«, torej »Jabolčna gora«. To pa ni čudno, saj mesto počiva pod mogočnimi gorami, ki segajo več kot 3000 metrov v višino. In čeprav je bil začetek poletja, se je čutil hladen gorski veter, ki je pihal po mestu in mu dajal posebno svežino, prav tako pa je omogočil lep razgled na okoliške vršace.

Mesto je bilo dokaj moderno in visoke stolpnice so se videle vse naokrog. Peš sem se podal v raziskovanje mesta in kmalu ugotovil, da je preveliko, da bi ga lahko prepešačil. Tako sem naslednji dan uporabil aplikacijo, ki je nekakšen kazahstanski Uber, in se peljal od znamenitosti do znamenitosti.

V mestu je, kot v Moskvi, istoimenska ulica Arbat, kjer se ljudje sprehajajo in preživljajo prosti čas, glasbeniki pojejo in igrajo na razne inštrumente, predvsem na kitaro in harmoniko, slikarji slikajo in vse vrste umetnikov se lahko tam udejstvujejo. Sredi ulice je tudi postavljena zanimiva fontana z visokimi curki vode, kar je zelo zanimivo za tamkajšnje otroke in mladino, ki se tam igrajo, tudi ob deževnem vremenu.

V gorah nad mestom se nahaja Veliko almatyjsko jezero, in sicer približno 30 minut vožnje iz centra. Do tja je pot mogoča le z najemom avta (javne prometne povezave namreč ni), tako da vas bo vožnja do tja in nazaj stala okoli 30 evrov na avto. Cesta je dokaj ozka in nevarna z ostrimi ovinki in prepadi.

In čeprav je bil že začetek junija, je tam še vedno bil sneg, saj se jezero nahaja na nadmorski višini okoli 3000 metrov.

Še globlje v gorah, skoraj na vrhu, pa se nahaja še star sovjetski observatorij, ki deluje še danes, tako da sem se odločil še za obisk tega. Z voznikom sva se podala na pot in prispela do kontrolne točke kazahstanske vojske (saj je za temi gorami že Kirgizistan), kjer naju je ta popisala in pregledala najina potna lista.

V naslednjih minutah je žal začelo močno snežiti, in ker je pred nama na cesti že obtičalo terensko vozilo, sem se odločil, da ne bom nadaljeval vožnje do observatorija, saj avto ni imel zimskih gum niti ni imel pogona na vse štiri. Tako sva se vrnila v Almaty. Na poti nazaj sva pobrala ruskega planinca, ki je preživel dva tedna v gorah, a se je takrat prav tako zaradi slabega vremena vračal v mesto. Povedal je, da vsako leto hodi v kazahstanske gore, saj je tam narava res dih jemajoča.

Ko smo se vrnili v mesto, sem si privoščil kosilo – šašlik (kot ražnjič iz ovčjega mesa) – in se potem podal obiskat še eno smučišče v malo nižjih gorah, ki se nahaja čisto na obrobju mesta – Shymbulak. Tam je gondola, ki te po približno pol ure pripelje v osrčje gora – lahko bi jim rekli kazahstanska Švica.

Nad mestom se nahaja tudi razgledna točka Park Kok Tobe oz. v prevodu »Park Kako si« z visokim stolpom in zabaviščnim parkom za otroke ter majhnim živalskim vrtom, prav tako pa je na voljo sankanje v dolino. Do tja je tudi mogoče priti z žičnico in gondolo, ki vodi iz centra mesta.

Grand Canyon Kazahstana – soteska Čarin – 2. največja soteska na svetu

Naslednji dan sem se s taksistom dogovoril, da me je odpeljal do druge največje soteske na svetu, ki izgleda podobno kot Grand Canyon v ZDA. Celodnevni najem avta s taksistom in vključenim bencinom me je stal 100 evrov – za približno 500 kilometrov poti. Pot do tja vodi skozi slikovite stepe in soteske. Na vsake toliko časa kak konj zaide na cesto in vse me je nekako spominjalo na Divji zahod, le da v rusko azijski različici.

Obdaja te veličastna narava obdaja in človek se počuti majhnega. Konji se svobodno pasejo po neskončnih stepah, obdanimi z gorovji, in počutim se, kot bi živel v nekem drugem času, tistem davno nazaj, ko je človek še bil globoko povezan z naravo in okoljem.

Na poti nazaj smo se ustavili še v neki vasi ob poti, kjer smo si vsi privoščili lokalni šašlik. Naslednje jutro sem se iz Almatyja odpravil v Biškek v Kirgizistanu, s čimer sem zaključil svoje potovanje po Kazahstanu.