Popotovanje po Kazahstanu – 2. del

Ura je štiri zjutraj in odpravim se do železniške postaje. Na cesti je malo prometa. Iztegnem roko in ustavim avto. To je po vsej nekdanji Sovjetski zvezi normalen način prevoza – vsak avto je taksi. Dogovorim se za ceno – par evrov do »Vokzala« – železniške postaje, kjer kupim prvo karto za Ščučinsk, ki je najbližje mesto do letovišča. Na voljo so samo sedeži. Okej, rečem, šest ur bom pa že zdržal, in čez pol ure sem že na vlaku na poti v provinco. Pred tem sem rezerviral hostel v mestu, ki se nahaja le 500 metrov od železniške postaje. Je tudi edini hostel v mestu, tako da če ne želite preplačati hotelov v zdravilišču Borovoje, je to vaša edina možnost za poceni namestitev. Uporabim Google zemljevide in prispem do hostla, kjer sem edini turist v mestu v sobi z 20 pogradi. Pred vstopom si je treba sezuti čevlje. To je pač kazahstanska tradicija. Prijazno mlajše dekle na recepciji me prijavi v sistem (to so prav tako podedovali od Rusov) in potem si izberem posteljo ter se podam raziskovat mesto.

Ščučinsk – provincionalno nekdanje sovjetsko mesto

Povsod le stari sovjetski bloki in trgovine kot v času socializma. Čas se je zavrtel nazaj v neke tiste pozabljene čase Sovjetske zveze. V pritličju enega od blokov najdem »restavracijo« – »stolovja« ali po naše delavska jedilnica. Naročim pelmene – kar so neke vrste ruski tortelini, le da so v krompirjevem testu – in pa lokalno pivo. Cene so nižje od enega evra. Nadaljujem iskanje avtobusne postaje in avtobusa, ki me bo odpeljal do letovišča. Po približno kilometru hoje skozi pozabljeno mesto Sovjetske zveze jo najdem in počakam na prvi avtobus za Borovoje.

Borovoje – vrhunec zdraviliškega turizma Kazahstana

Po enourni vožnji z avtobusom skozi neskončen gozd gosto poseljenih borovcev – in to samo borovcev, saj ni bilo drugega rastlinstva – mi je tudi postalo jasno, od kod je ta kraj dobil ime. V zraku se čuti tisti vonj »po morju« in že sem v bolj poletnem vzdušju. Konec maja na kazahstanskem »morju«, jupi! Podam se do jezera in najdem dvourno turo po jezeru z ladjico. Okej, pa se igrajmo turista. Jaz in še ena ruska družina se odpravimo na vožnjo z ladjico. Povsod je čudovita narava s prav posebnimi gorami in seveda gozd. Vzdušje je sproščeno in ruska glasba na polno nabija na čolnu – res prava vrnitev v sovjetske čase.

Pridemo do najbolj znane skale v mestu, ki spominja na neki kip »sovjetske ženske« in res je, kot bi bil spomenik in ne naravna stvaritev. Ladjica nas popelje še v par zalivov, kjer lahko občudujemo okoliško naravo, zanimive kamnite hribe in tamkajšnje rastlinstvo.

Vrnem se nazaj v mesto in se z avtobusom odpravim nazaj do Ščučinska. Na poti do hostla spoznam še par domačinov, ki igrajo šah pred svojim blokom. V mestu so ostali le starejši in mlajši otroci. Vsi ostali so odšli v glavno mesto študirat ali delat. Mesto propada in je le še spomin na nekdaj mogočno Sovjetsko zvezo. A zdaj žal vse razpada.

Odločim se, da je čas, da zamenjam lokacijo in se odpravim na vzhod države v mesto Ust-Kamenogorsk ali Oskemen (po kazahstansko). Čaka me dvajseturna nočna vožnja, in ker so bili vsi spalniki razprodani, jo bom moral pretrpeti le na sedežu. Več o tem pa si lahko preberete v 3. delu potopisa.