Enomesečno potepanje po Tanzaniji ne bi bilo tisto pravo potepanje, če ne bi uspela splezati na najvišjo goro Afrike. A ker je ta podvig cenovno izredno drag, sem si ga morala pustiti za prihodnost (in res sem nanj splezala leta 2019, kar bom opisala v enem izmed prihodnjih člankov). Tanzanija ni ravno poceni država, tako da sem se vseeno odločila za enega izmed cenejših trekingov. Tako sem izbrala slikovit, a zelo strm vulkan, ki se v jeziku Masajev imenuje Božja gora oz. Ol Doinyo Lengai.
Vulkan je še danes aktiven in pohod nanj je dokaj adrenalinska izkušnja, saj nikoli ne veš, kdaj bo spet izbruhnil. Tri tedne pred našim naskokom vulkana je izbruhnila lava, tako da jo je bilo videti povsod po površju ter tudi po pobočju, kjer smo hodili navzgor. Prah nas je tako spremljal vso pot. Vulkan je aktiven in zelo glasen.
Priprave na vzpon so se začele že ob osmih zvečer, ko mi je Wilson postregel s polno skledo makaronov, po večerji pa me je poslal spat. »Vstati bo treba zelo zgodaj,« je še rekel. In res, jutranje bujenje je bilo že ob polnoči; eno uro smo peljali do vznožja vulkana, naše osvajanje tega skoraj tritisočaka se je s skupino turistov pričelo ob enih. Moj vodič je bil iz bližnje vasi, znal je kar dobro angleško. Reči moram, da vzpon zame ni bil prav nič naporen, bil pa je naporen za mojega vodiča, saj sem ga morala skoraj vso pot priganjati, naj hodi hitreje. Zgodilo se je tudi to, da je med našo malico sedel in za pol ure veselo in glasno zasmrčal. No, po petih urah hoje sem mu le pomagala priti na vrh in čudoviti sončni vzhod in pokrajina na vrhu vulkana ter v njegovi okolici pa sta bila vsekakor vredna truda.
Poleg vulkana se nahaja čudovito jezero Natron, kjer se oko lahko nagleda plamencev. Okolica je poznana tudi po kraterju Olmoti, ki je visok približno dva tisoč metrov, pleme Masaji pa naj bi nanj vodili svoje živali na pašo. In kdo pravzaprav so Masaji? So nomadi, ki živijo v afriški savani. Masajski bojevniki se imenujejo morani. Ti skrbijo za varnost ljudi in svoje živine. Skozi številne sprejemne obrede, ki preskušajo njihov pogum, spretnost in vzdržljivost, postanejo moški. Njihova glavna naloga je ščititi skupnost, v kateri živijo. Masaji so poligamisti (na eni izmed tedenskih tržnic, kjer se prodaja govedo, sem ugotovila, da žena stane 15 krav, kar pomeni, da premožnejši kot si, več žena lahko imaš). Okoli telesa nosijo Masaji ovita platna, predvsem rdeče in modre ter vijolične barve. Njihovi čevlji so narejeni iz gume. Pijejo pomešano kri in mleko iz velikih buč, ki jih imenujejo kalabaši. Poznani so tudi po svojem plesu, kjer zelo visoko poskakujejo v zrak. Ob sebi vedno nosijo palico za obrambo pred divjimi zvermi. Po navadi nosijo veliko nakita.
V masajski vasici sem tako skupaj z vodičem ter lokalnim Masajem obiskala dve družini ter vaškega zdravilca. Masajska družina živi v majhni okrogli ali oglati hiši, narejeni iz blata in pokriti s travo. V eni izmed vasic sem se tudi naučila, da je živalski iztrebek lahko tudi dobro čistilo za tla.
Naslednji dan sem obiskala tudi druga bolj znana plemena, ki prebivajo v okolici vulkana Ol Doinyo. To sta plemeni Datoga in Bušmani. Slednji so poznani tudi pod imenom Hadzabe. Tokrat smo se na pot odpravili kar s terenskim vozilom. Cesta je bila sprva asfaltirana, pozneje pa je pot postala prašna in polna lukenj, tako da zaradi takšnih in podobnih poti vsakodnevno tuširanje v Afriki ne pride v poštev.
Pot proti Datogam je vodila mino dreves baobab oz. opičjih kruhovcev in mimo nasadov kave. Ob cesti sem poslikala kar nekaj pavijanov. Do plemena pa je bilo treba hoditi dobro uro po peklenski vročini. Datoge so pravzaprav sorodniki Bušmanov, mi pove vodič. Ob prihodu v vas sva z vodičem prebila ravno toliko časa, da je pleme zaslužilo nekaj denarja pri prodaji raznih izdelkov iz kovine; pri njih sem kupila čudovito ročno izdelano zapestnico iz kovine. Vas v tem primeru pomeni malo večji grm, pod katerim je starejši mož izdeloval izdelke iz kovine, poleg pa je stala iz blata zgrajena »hiša«, kjer sta domovali njegovi dve ženi; mož v tem plemenu ima dve ženi, ki sta prijateljici in popolnoma razumeta moževo potrebo po tem, da ima ob sebi več žena – v primeru, da mož zboli, ga je treba negovati, mi razloži ena izmed žena.
Drugo jutro pa v napad, na jutranji lov z Bušmani. Ti ne prebivajo v hišah; v primeru dežja se zatečejo kar v bližnje jame. Lov smo pričeli zjutraj med šesto in sedmo uro, lovili (seveda oboroženi z raznimi sulicami in ostalimi doma narejenimi pripomočki za lov) smo celih pet ur, rezultat ulova pa sta bili dve podgani in dva ptiča. Bušmani so bili zadovoljni, jaz pa po napornih petih urah sprehajanja gor in dol po gozdu prav tako. Navada je, da se turistom ulov pripravi kar sredi gozda. Bušmani zakurijo ogenj brez vžigalic. Pomagajo si z živalskimi iztrebki, ki jih nadrobijo, nanje pa položijo pest suhe trave. Med obema rokama nato gnetejo leseno palico skozi manjšo luknjo na že vnaprej pripravljeni kovini. Ogenj je zagorel in podgana se je cvrla (vržena kar na ogenj z vsemi okončinami vred). Turistu se kot najokusnejši obrok ponudi glava (ob slabem vidu Bušmani turistom priporočajo oči). Po koncu ulova (in »slastni pojedini«) smo masajskim ženskam v »vas« prinesli sadeže drevesa baobab.
Se nadaljuje …
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
