Nabito poln trajekt v španski Tarifi bi že pred dvema urama moral zapustiti evropska tla in zapluti proti maroški obali. Razigrani otroci, zakrite matere, zaspani očetje in vedno radovedni starčki so sestavljali množico ljudi, ki se je z veliko prtljage odpravljala v Maroko. A predvideno enourno potovanje v pristaniško mesto Tangier se zavleče zaradi carine, verjetno zaradi tega, ker mesto od nekdaj slovi po tihotapljenju drog in trgovini z belim blagom. Tangier, strateška točka na ožini, ki ločuje afriški in evropski kontinent, je poseljena že več kot 2500 let in prav vsaka sila, ki si je mesto podredila, je pustila svoj pečat. Sledi starih Rimljanov, Arabcev, Portugalcev, Britancev in Špancev so še vedno vidne, zato je Tangier unikatno mesto, ki pravzaprav ne odseva tipične maroške kulture, za razliko od ostalega Maroka pa ponuja burno nočno življenje.
Prvi pravi okus po Afriki in islamski kulturi pa popotnik dobi, ko se z avtobusom zapelje iz Tangierja. Na izbiro je več prevoznikov, ki se razlikujejo v ceni in kvaliteti prevoznih sredstev. Četudi so vozovnice za klimatizirane avtobuse dokaj poceni, so za 'chicken bus' (kot smo jih poimenovali in že ime pove, da imajo na te stare, umazane avtobuse vstop tudi kokoši) še cenejše, a ponujajo pristnejše doživetje lokalne kulture. Prva postojanka za Tangierjem je bilo mestece, ki leži v gorovju Rif. Med popotniki zelo priljubljen romantičen Chefchaouen krasijo hiše v nebesno modri barvi. Čeprav je nadležnih trgovcev, voznikov in ponudnikov vseh možnih storitev v Chefchaoenu neprimerno manj kot v ostalih večjih mestih, je tukaj največ teh, ki ponujajo kif oziroma marihuano. Gorovje Rif je namreč polno majhnih in večjih nasadov konoplje in nekateri meščani se ukvarjajo zgolj z gojenjem te dobičkonosne rastline. Kajenje kifa je starodavna tradicija v severnem Maroku, tako je tudi diskretna uporaba tujcev v praksi tolerirana. Vendar popotniki nikakor ne smejo kupovati več kot zgolj za lastno uporabo, z drogo ne sme potovati in nikakor ne zaupati vsem prodajalcem (ogromno jih sodeluje s policijo), saj Maroko zagotovo ni država, kjer bi želeli raziskovati lokalne razmere v zaporih. Lahko pa se zgodi, da se nakupu kifa enostavno ne moreš izogniti. Ko smo sredi noči prispeli v mesto, nas je do prvega hostla pospremil domačin, ki je trdil, da za prijaznost ne bo sprejel denarja. Pomoč smo sprejeli in seveda se je nato kot duh prikradel v sobo v hostlu, iz torbe povlekel za opeko veliko kocko hašiša in rekel, da sedaj pač moramo kupiti vsaj malo njegove 'robe'. Po dolgem prepričevanju, da res ne sodeluje s policijo, da samo želi nekaj malega zaslužiti za svojo družino in da je hašiš res vrhunski in svež, smo popustili. In njegove trditve so se izkazale za pravilne.
Če Chefchaouen začara z nežno modrino hiš in prijetnim sončenjem na terasah kavarn, pa Fez prebudi čute z najrazličnejšimi vonji ob sprehodu skozi največjo srednjeveško medino. V labirintu ozkih ulic, kjer prodajalci in obrtniki ponujajo značilno belo-modro keramiko, usnjene izdelke, preproge ter ostale kvalitetne izdelke po dokaj nizkih cenah, se mešajo dišave začimb, sveže pripravljenih prigrizkov in izjemno neprijetni vonj, ki se vije iz strojarn usnja. Za par maroških dirhamov vas bodo lokalni vodiči popeljali v eno izmed teh delavnic in razložili vse o predelavi usnja. Maroško usnje že stoletja slovi po svoji kvaliteti in v strojarnah se je v vsem tem času le malo spremenilo. Kožo iz tržnic še vedno prenašajo osli, kadi za barvanje so narejene iz blatnih opek, delavci so organizirani po srednjeveških cehovskih pravilih in za njihovo zdravje veljajo strašljivo staromodni ukrepi. Da celoten stari del mesta prevevajo nemogoči vonji poskrbijo eksotične sestavine za obdelavo usnja. Golobji iztrebki, kravji urin, ribje olje, živalske maščobe in žveplene kisline ustvarjajo tako neznosen smrad, da v trenutku sočustvuješ s tamkajšnjimi delavci. A Fez, religijska in kulturna prestolnica Maroka, ponuja mnogo več. Zares prečudovita vrata ali bab, kot jih imenujejo domačini, so bila oblikovana, da pokažejo moč, varnost in bogastvo, notranjost številnih mošej pusti nepozaben vtis in medrese, verske šole, so dodelane do zadnjega detajla.
Tovrstna maroška arhitektura navdihuje na vsakem koraku, a v Marakešu ima pridih berberske kulture. Marakeš je mesto, katerega čar je skoraj težko opisati. Sloviti trg El Fna zaživi ob sončnem zahodu, ko se nanj prikradejo krotilci kač, pripovedovalci zgodb, akrobati, plesalci iz cele Afrike in seveda odlični kulinariki, ki postavijo stojnice ter ponujajo vse od kuhanih polžev, slastnih rib, ovčjih možganov, sveže stisnjenih sokov in maroško jed tajin (v keramični posodi kuhana obara iz zelenjave in mesa, postreženo s kuskusom). Marakeš se lahko pohvali z urejenimi zelenimi vrtovi, ki služijo kot odlično zatočišče pred poletno vročino, česar pa ni najti v odročnih pokrajinah na vzhodu Maroka, kjer so tla pokrita z vročim saharskim peskom. Pot iz Marakeša do Merzuge, kjer so najlepše puščavske sipine, vodi čez gorovje Atlas. Vijugasta cesta marsikateri domačinki obrne želodec in ker voznik ob vsaki slabosti ne ustavlja, napolnjene vrečke mečejo kar skozi okno avtobusa. Na poti je obvezen postanek v eksotičnem mestecu Ait Benhaddou, kjer se skriva ena izmed najlepše ohranjenih kasb. Med visokim gorovjem in puščavo je na tisoče privlačnih kasb, a ta je še posebej slavna, saj so v njej posneli prizore za več kot dvajset filmov, med njimi tudi Gladiatorja (2000), Alexandra (2004) in Nebeško kraljestvo (2005). Ker je prevoz iz mesta težko dobiti, je potrebno dvigniti palec in čakati na redke avtomobile, ki skoraj zagotovo ustavijo.
Ko se cesta konča, ko magična peščena pokrajina začara in ko se čas ustavi veš, da si v Merzougi. Sonce neusmiljeno pripeka na nepregledne peščene sipine, ki čez dan odsevajo barve vso od roza do zlate. Kasbe, kot nametane ležijo ob cesti in so preurejene v lične hotele, kjer posojajo tudi zdelane stare smuči, s katerimi se lahko spustite po rumenih sipinah. Najpristnejše doživetje je gotovo prenočitev daleč v notranjosti saharskih sipin, kamor so nas na hrbtih kamel popeljali Beduini. Po večerni ježi kamele nas je v majhni oazi pričakala večerja in po sončnem zahodu smo se bosi v soju lune povzpeli na zlatorumeno sipino. V tiho noč je odmeval zvok beduinskih bobnov, medtem ko je na nebu svetilo tisočero zvezd. Prespali smo kar na toplem saharskem pesku, saj niti ponoči temperatura ni padla pod 20 stopinj. Iz pravljične pokrajine smo se odpravili na vetrovno Atlantsko obalo v Essaouiro. Mestno pristanišče v zgodnjih jutranjih urah napolnijo ribiči, ki prodajajo sveže ribe, s katerimi se kasneje mastijo turisti in domačini v restavracijah. Essaouira je dobro poznana tako med deskarji na valovih, kot tudi tistimi, ki v svoje jadro lovijo močne atlantske vetrove.
Večina popotnikov, ki se mudijo v Maroku, zagotovo načrtuje postanek tudi v Casablanci, saj ogleda ogromne mošeje Hassana II ni moč zamuditi. Čudež arhitekture, tretja največja mošeja na svetu, se ponaša s premično streho in steklenimi tli, pod katerimi se peni Atlantik. Sicer je Casablanca z ogromnim pristaniščem gospodarsko središče države z majhno medino in novim delom mesta, kjer so svoje sledi pustili francoski kolonialisti. Tako kot v Rabatu, prestolnici Maroka, imaš tudi v Casablanci občutek, da nisi v Afriki. Moderne trgovine, lične kavarne, prestižni hoteli in po zadnji modi oblečeni prebivalci se sprehajajo po širokih avenijah. Tukaj moč dobiti tudi kakšno pivo, saj Maročani zaradi religijskih razlogov sicer ne pijejo alkohola. Tako je Maroko vrtiljak kontrastov, kjer si roko podajajo tradicija in sodobnost, kjer navdušujejo moderne metropole, kjer v preteklost odpeljejo kraljevska mesta in kjer kraljujejo mogočne kasbe med visokim Atlasom ter suho Saharo.
