»Vesta zakaj imajo Irci plaže?« naju je s prijateljico Katarino, ko sva raziskovali lepote Irske vprašala poljska znanka. »Da sprehajajo pse«, se je pošalila z opazko, ki ji jo je zaupal nek domačin. »Kopica prečudovitih peščenih plaž ne pomaga kaj dosti, če je sredi julija tako hladno in vetrovno, da si obsojen na dolge hlače in vetrovko,« je sklenila. A prebivalci te zelene dežele razmišljajo drugače. Veter, katerega zvok bogatita šumenje oceana in beketanje številnih ovac, odlično izkoriščajo v svojem malem raju, ki ga mnogi turisti ne poznajo - priljubljenem počitniškem letovišču na Achillu, največjem irskem otoku.
Tipičnega turista je težko najti. Na otok, ki ga s celino povezuje most, peljejo trije avtobusi na dan, ki štartajo v mestu Westport. Čeprav so ceste ozke in se dva avtomobila težko srečata, je hitrost omejena z neverjetnimi 100 km na uro.
»Zmešani osel!« pripomni eden od domačinov, ko se avtobus nenadoma ustavi, saj mu pot prekriža ena od številnih živali na otoku. Cesto elegantno prečka in se ne meni za druge. »Na tem otoku je vse čudno. Nikjer na svetu ni tako, kot je tu,« se nasmehne potnik, prebivalec otoka z močnim irskim naglasom. Voznik trobi avtomobilom na cesti v pozdrav, potniki izstopajo pred svojimi domovi.
Med tujimi obiskovalci prevladujejo Nemci. »Pisatelj Heinrich Böll je s svojim slikovitim delom 'Irski dnevnik' navdušil mnoge, da so si prišli ogledati ta neokrnjen predel Irske,« je razmišljala Nemka Barbel, ki z možem živi na jugozahodu Irske in redno prihaja na dopust v Keel. »Böll je konec 50. let minulega stoletja prvič obiskal otok, nato pa dolga leta ustvarjal v svoji koči, ki je danes znana kot rezidenca ustvarjalcev,« je pripovedovala o vplivu Nobelovega nagrajenca na svoje bralstvo, ki se vsako leto zbere na dogodku, na katerem razpravljajo o njegovih delih.
»Prideta nocoj v pub?« naju vpraša Shay, prijazen možakar, ko mu s prijateljico izročiva denar za nočitev v njegovi hiši, predelani v hostel s pogledom na veličastne klife. Denarja za namestitev ni terjal že na vhodu ob prihodu, kot to počnejo drugod v Evropi. Za poravnanje računa sva ga morali poiskati sami.
»Ravno prav sta prišli na otok, saj te dni poteka tradicionalni festival irske kulture, na katerem se zberemo glasbeniki iz obeh Otokov. Čudovito vzdušje pričaramo!« naju je ogovorila Škotinja Marie, profesorica kemije v Glasgowu, sicer flavtistka. Dnevna soba Shayevega hostla je postala zbirno mesto za družni sprehod do edinega puba v vasi, v katerem so se zbrali vsi njeni prebivalci. »Na otoku se poleti število ljudi podvoji. Veliko jih ima tukaj svoje počitniške hišice. Če potrebuješ mesto le zase in svoje misli, je to pravi kraj, ponuja popoln odklop,« je pojasnila Nemka Constanze, ki je v preteklosti obiskovala tečaj tradicionalnih irskih plesov.
Ko se je zaključil televizijski prenos tekme hurlinga, ki je ob »gaelic« nogometu in ragbiju najpopularnejši šport na Irskem, so glasbeniki začeli pripravljati svoje inštrumente. Osem, polovica jih je bila iz Shayevega hostla (tudi on), jih je zabrenkalo. V prijetnih melodijah so se navzoči pozibavali na stolih s kozarcem Guinnessa v rokah. Zdelo se je, kot da so vsi ena velika družina. In vrata vanjo so bila na široko odprta vsakomur …
Mojca Finc