Severni Ciper, domovina divjih oslov – 2. del

Ko gotsko cerkev preuredijo v mošejo

Največjo pozornost bo zagotovo pritegnila mošeja Lala Mustafa paše (nekdaj katedrala sv. Nikolaja), saj se nahaja v nekdanji cerkvi, na kateri so zvonik zamenjali z minaretom ter preuredili notranjost in po sredini položili ogromno preprogo. Katedrala je bila zgrajena na začetku 14. stoletja, v mošejo pa preurejena dve in pol stoletji pozneje. Današnja mošeja je tako ena redkih v gotskem slogu.

Ob mošeji oziroma nekdanji katedrali je treba omeniti še Othellov grad ali stolp, ki je bil zgrajen v 14. stoletju in so ga po prodaji Cipra Beneški republiki obnovili Benečani. Omemba obnove konec 15. stoletja je pomembna predvsem zato, ker je pri tem sodeloval tudi eden največjih umetnikov vseh časov, Leonardo da Vinci. Seveda pa ni treba posebej poudarjati, da je ime stolpa precej mlajše od zgradbe, saj je slednja poimenovana po Shakespearjevem Othellu.

Na sprehodu po mestu pa seveda ne moremo mimo kulinarike, saj lahko skoraj na vsakem koraku uživamo v prijetni kombinaciji turške in sredozemske kuhinje.

Najlepša luka na Severnem Cipru

Ob omembi katerega koli kraja na Severnem Cipru je treba biti zelo previden z imeni, saj jih večina nosi grško in turško ime. Tudi Girne oziroma Kirenija ni izjema. Še več, poleg obeh imen se mesto najpogosteje omenja kot kronski dragulj Severnega Cipra, k čemur je zagotovo pripomoglo pristanišče z mogočnim gradom, ki je prava poslastica za ljubitelje gradov. V gradu je skrbno urejen muzej, ki ga je v vsakem primeru vredno obiskati in ponuja čudovit razgled na srednjeveško pristanišče, ki je danes namenjeno manjšim ribiškim in predvsem turističnim ladjam, ki ponujajo krajše in daljše izlete s kosilom in osvežitvijo v kristalno čistem morju. A če nimate dovolj časa za izlet z ladjico, je tudi v pristanišču pestra izbira restavracij, kjer boste zagotovo našli kakšno po svojem okusu.

Nad mestom pa nas čakata še dve poslastici, in sicer grad svetega Hilariona in opatija Bellapais. Grad Sveti Hilarion spada med najbolj ohranjene križarske utrdbe in se nahaja tako visoko, da lahko ob jasnem dnevu vidimo vse do celinske Turčije. Opatija Bellapais pa se nahaja sicer nekoliko nižje, a še zmerom ponuja čudovit razgled na mesto Kirenija oziroma Girne. Za razliko od gradu se opatija nahaja v istoimenski romantični vasici, za katero pravijo, da ima vsak vogal svojo zgodbo.

Ne le mačke in osli, ampak tudi želve

Preden pa zapustimo obalo in se podamo do zadnje točke – do prestolnice Nikozije oziroma Lefkose, naj omenim le še želvjo plažo Alagadi, ki je od mesta Girne oziroma Kirenija oddaljena kakšnih deset kilometrov. Tam deluje organizacija SPOT, severnociprsko združenje za zaščito želv, ki ponuja tudi možnost prostovoljskega dela, za obiskovalce pa organizira opazovanje morskih želv. Več informacij o tem najdete na njihovi spletni strani.

Zadnja razdeljena prestolnica na svetu

Za konec se bomo nekoliko oddaljili od obale in se posvetili zadnji razdeljeni prestolnici na svetu – Nikoziji oziroma Lefkosii. Razmejitvena črta med Turško republiko Severni Ciper in Republiko Ciper poteka tudi skozi prestolnico. Staro mesto, ki se nahaja znotraj mogočnega obzidja, je delitev Cipra leta 1974 razklala na polovico, prebivalci prestolnice pa so bili ločeni 34 let, vse do odprtja mejnega prehoda na ulici Ledra 3. aprila 2008 ob 9. uri zjutraj, ki je omogočil prehajanje med obema deloma prestolnice. Za vstop v Turško republiko Severni Ciper je sicer potreben le potni list ali osebna izkaznica, izdana v eni izmed članic EU, a ne v času pandemije covida-19. Za prestop meje so na tem prehodu, kot že omenjeno v prvem delu, zahtevali kar tri dokazila, in sicer potrdilo o cepljenju, potrdilo o negativnem izvidu hitrega ali PCR-testa ter dokazilo o najmanj desetdnevnem bivanju v Republiki Ciper, ki je bila po njihovem epidemiološkem semaforju obarvana rdeče. Seveda je zadnji pogoj popolnoma nesmiseln, saj virus najverjetneje ne izgine po desetih dneh, ampak nesmiselnih ukrepov se bomo očitno morali navaditi.

Sprehod po turškem delu Nikozije oziroma Lefkose

K sreči sva s sopotnikom Dušanom mejo uspešno prestopila z avtomobilom in tako neovirano prišla do turškega dela prestolnice, ki sva mu namenila kar nekaj ur. Mesto namreč ponuja obilo zgodovinskih in kulturnih znamenitosti, med katerimi želim na začetku izpostaviti Büyük Han, ki je najbolje ohranjen karavanseraj na celotnem Cipru in izvira s konca 16. stoletja, ko ga je zgradil takratni osmanski guverner Lala Mustafa paša. Od obnove leta 1990 je Büyük Han ponovno središče dogajanja, sploh za obiskovalce, saj se na notranjem dvorišču nahajajo trgovine s spominki in ročnimi deli, restavracije in še marsikaj.

V neposredni bližini je mošeja Selimiye, ki je bila sicer med letoma 1209 in 1326 zgrajena kot gotska cerkev Svete Sofije. Cerkev je doživela tudi dva močna potresa leta 1491 in 1547, leta 1571 pa so Turki odstranili vse krščanske simbole in jo preuredili v mošejo ter zgradili mogočna minareta, ki sta vidna tudi iz južnega dela prestolnice.

Ste že slišali za sosesko Samanbahçe?

Severni del Nikozije ponuja tudi vrsto odličnih muzejev, parnih kopeli oziroma hamamov, restavracij, bazarjev ter seveda trgovin in nekaterih pompoznih upravnih stavb, med katerimi izstopa sodišče. A našteto opisuje skoraj vsak turistični vodnik ali prospekt, zato bom ta potopis zaključil drugje, v mestni četrti Samanbahçe, za katero verjetno niste slišali. Mestna četrt se nahaja naravnost v osrčju severnega dela prestolnice, slabih deset minut hoje od mejnega prehoda in pet minut od Büyük Hana. Samanbahçe je soseska sedemdesetih pobeljenih pritličnih hiš, le nekaj korakov od najbolj prometne ulice. Zgrajena je bila na začetku prejšnjega stoletja, in sicer iz materialov, ki so kar najbolje ustrezali podnebnim pogojem. Gre za hiše iz blata s stropi iz trstike, kar predstavlja odlično toplotno izolacijo, za zaščito pred vročino pa pomaga tudi bela barva. V soseski sicer ni restavracij, trgovin in drugega vrveža, a prav zato je to očarljiv kraj, primeren za miren sprehod med ozkimi ulicami, obdanimi z lončki geranije, gerbere in vinske trte.

All we are saying is give peace a chance (John Lennon)

Za zaključek pa izražam upanje, da bo tak mir, kot ga začutimo v soseski Samanbahçe, zavladal na celotnem otoku in da bodo mejni prehodi, vojaške utrdbe in sovraštvo med Turki in Grki za vedno izginili. Takrat bom pripravil tudi enoten potopis, tokrat pa vas vabim, da preberete tudi potopis iz južnega dela otoka, ki ga je pripravil prostovoljec Popotniškega združenja Slovenije in dolgoletni popotniški novinar spletne revije Globetrotter, Dušan Berdnik.