Severni Ciper, domovina divjih oslov – 1. del

Ciper sva za bralce spletne revije Globetrotter skupaj raziskovala z dolgoletnim prostovoljcem Popotniškega združenje Slovenije in novinarjem spletne revije Globetrotter Dušanom Berdnikom, ki je v svojem potopisu predstavil del otoka, ki je pod jurisdikcijo Republike Ciper.

Čas covida-19, ko so pogoji za prehajanje med regijami in državami precej drugačni kot pred pandemijo, je zaznamoval tudi Ciper in tako prehod kontrolne točke v središču še edine razdeljene prestolnice na svetu, Nikozije, še zdaleč ni tako enostaven, kot je bil pred pandemijo.

Kako vesel je tisti, ki pravi: »Jaz sem Turek«

Za prehod v severni del mesta, kamor lahko državljani EU potujemo tudi z osebno izkaznico, evropsko covidno potrdilo ni zadoščalo. Na tej kontrolni točki, edini namenjeni pešcem, so poleg tega zahtevali še negativen izvid hitrega ali PCR-testa ter dokazilo, da smo v Republiki Ciper bivali najmanj deset dni.

Glede na to, da sva po Cipru potovala z najetim avtom, sva tudi sicer nameravala v severni del vstopiti na eni od cestnih kontrolnih točk in se tako odpravila na drugo kontrolno točko, namenjeno zgolj za prehod z vozili.

Na tej kontrolni točki se nama je vsaj malo nasmehnila sreča, saj so poleg evropskega covidnega potrdila zahtevali »zgolj« negativen test, ki sva ga brezplačno opravila nekaj minut stran od prehoda. Ob tem je treba poudariti, da avtomobilsko zavarovanje v severnem delu ne velja, in tako sva na meji sklenila tudi avtomobilsko zavarovanje. Ob tem želim opozoriti vse bralce, ki nameravate po Cipru potovati z najetim vozilom, da dobro preverite pogoje najema, saj nekateri sploh ne dovolijo prehoda, vsi ostali pa izključno na lastno odgovornost.

Severni Ciper se že na prvi pogled razlikuje od ostalega dela otoka, saj te kot dobrodošlica pričakajo besede ustanovitelja sodobne Turčije Kemala Atatürka »Ne mutlu Türküm diyene« oziroma »Kako vesel je tisti, ki pravi: 'Jaz sem Turek'«. Pri tem je treba poudariti, da ne gre za kak plakat ali obcestno tablo, ampak za napis na hribu, ki se skupaj z zastavami razteza na površini štirih nogometnih igrišč in je viden tudi iz vesolja.

Med mačkami in osli

Severni Ciper je sicer manj poseljen, kar pa ne velja za osle in mačke, ki so s Ciprom nerazdružljivo povezani. Mačke je na Ciper, otok Afrodite, pripeljala že Kleopatra, in sicer z namenom, da iztrebijo kače, kar jim je tudi v veliki meri uspelo, saj sem na celotnem otoku videl le eno kačo in še to povoženo na cesti. To pa ne velja za mačke, ki jih srečamo na vsakem koraku in so zaradi njihove pomembne vloge še danes zelo spoštovane. Podobno kot mačke so na Cipru spoštovani tudi osli, ki so celo postali neuradna maskota otoka. Na Cipru sicer prevladujejo evropski osli; temno rjavi s svetlim trebuhom, ki so nekoliko večji, poleg evropskih pa so tam tudi nekoliko manjši sivi afriški osli, ki predstavljano približno 20 % vse oslovske populacije.

A če lahko mačke srečamo na vsakem koraku, se je treba za osle bistveno bolj potruditi, saj se v naravi nahajajo zgolj še na skrajnem severovzhodu Cipra v narodnem parku Dipkarpaz na polotoku Karpas, ki je od prestolnice oddaljen skoraj 150 kilometrov.

Pot do narodnega parka je precej slikovita, ob poti pa se nahajajo tudi številne odlične plaže in restavracije, in zato ne dvomim, da vas bo ta enodnevni izlet navdušil.

»Cestni razbojniki« na skrajnem severovzhodu Cipra

Zagotovo pa boste navdušeni, ko boste zapeljali v notranjost ograjenega območja, kjer vam bodo osli, kot kakšni cestni razbojniki, kmalu zaprli pot, vas obkolili in pričakovali kakšno poslastico; še najbolje kak zrel rožič, ki jih prodajajo ob vhodu. Če ste se kdajkoli spraševali, ali je okno na avtomobilu dovolj veliko, da osel skozenj potisne celo glavo, boste prav tukaj dobili pravilen odgovor.

Poleg oslov pa se polotok ponaša tudi s samostanom svetega Andreja oziroma »Apostolos Andreas«, ki se nahaja na skrajni točki otoka, katerega zgodovina sega v 15. stoletje, ko je bila tukaj zgrajena manjša kapelica, ki ji je v 18. stoletju sledila večja, sto let kasneje pa tudi samostan v današnji podobi.

Po ogledu samostana vas seveda čaka tudi preboj do izhoda, in če ste porabili vse rožiče, svetujem, da se opremite z novimi, saj boste sicer težko prepričali osle, da vam sprostijo pot.

Famagusta, Gazimağusa, Mağusa in Varosha

Vsem imenom navkljub se pod njimi skriva mesto Evagorasa, grškega kralja iz 4. stoletja pred našim štetjem, ki se je nahajalo natančno na razmejitveni črti, s katero je povezana tudi novejša zgodovina mesta. V mestu so do leta 1974 živeli tako Grki kot Turki, po dogodkih leta 1974 pa je Famagusta pripadla Turški republiki Severni Ciper, vključno s četrtjo Varosha, v kateri so živeli pretežno Grki, ki so to četrt istega leta v celoti zapustili. Glede na to, da so bili lastniki zemljišč in zgradb skoraj izključno Grki, je ostala mestna četrt nedotaknjena vse od prelomnega leta 1974 dalje. Varosha, ki je bila nekoč znano letovišče, je še danes kamen spora, ki seže vse do Evropskega parlamenta in celo Varnostnega sveta OZN, ki je julija 2021 vsako morebitno naselitev kogarkoli razen nekdanjih prebivalcev označil za nesprejemljivo.

Za razliko od Varoshe, ki izpolnjuje vse pogoje za naziv mesto duhov, pa je turški del mesta, predvsem stari del za obzidjem, prava turistična poslastica, saj je že vstop v staro mesto impozanten. V zgodovinsko jedro Famaguste vstopimo skozi ena od mestnih vrat na obzidju, ki so izjemno dobro ohranjena in so že sama po sebi turistična znamenitost.

Na vhodu v Famagusto tudi zaključujem prvi del potopisa, o tem, kaj se nahaja znotraj obzidja, o glavnem mestu, najlepšem pristanišču in še mnogo več, pa boste zvedeli v drugi polovici potopisa v naslednji številki.