Gremo na Jeju - najjužnejši korejski otok – 2. del

Ko sanje postanejo resničnost

Glede na to, da parkiranje v tem majhnem mestecu ne predstavlja prav nobene težave, smo se odločili sprehoditi po mestnih ulicah in se seveda ustaviti na lokalni tržnici. In prav tam se je zgodilo nekaj presenetljivega. Prejšnjo noč sem imel precej nenavadne sanje – sanjal sem namreč gratiniran feferon in se ob tem tudi zbudil in prav takšne feferone so prodajali na tržnici. Seveda sem si ga privoščil, a čeprav je bil na videz popolnoma enak tistemu iz sanj, ni bil gratiniran, ampak paniran, a vse skupaj niti ni tako pomembno – bolj pomembno je to, da je bil zelo okusen.

Glede na to, da je bil obisk otoka Jeju sredi junija, ko so dnevi najdaljši, je ostalo še nekaj časa za panoramsko vožnjo ob obali in kratek postanek ob plaži Hyeopjae, ki pa ni klicala po osvežitvi, saj je bilo do globin, v katerih bi lahko normalno zaplaval, kar nekaj hoje po vročini.

Po zelo polnem dnevu je sledil še kratek postanek ob slapovih Cheonjeyeonpokpo in Jeongbang ter povratek v mesto Jeju in večerja v prav posebni restavraciji, kjer strežejo zgolj juhe različnih okusov in vsebine, a vsem je skupno, da so izjemno okusne ter da prav kličejo po kakšni steklenici tradicionalnega riževega vina, ki ga imenujejo Makgeolli.

Manjanggul – jama, ki jo je oblikovala lava

Na otoku Jeju je kar nekaj znamenitosti, ki so vpisane v Unescov seznam svetovne dediščine, in jama Manjanggul je z razlogom med njimi. Jama meri približno 7,4 km in je delno večplastna. Širina glavnega rova je 18 m, višina pa 23 m, kar jo uvršča med največje na svetu, sprehod po jami pa se konča pri 7,6 m visokem stebru, ki je znan kot najvišji steber lave na svetu. A navkljub presežkom in vpisu v Unescov seznam svetovne dediščine Korejci ne pretiravajo z vstopnino, saj je treba za ogled jame odšteti zgolj okrog tri evre. Dodatno presenečenje pa je bila restavracija v sklopu znamenitosti. V Evropi so po navadi restavracije na takšnih lokacijah nadpovprečno drage, kakovost hrane pa podpovprečna. A v Koreji ni tako. Porcija škampov v meniju z juho in čajem je namreč stala zgolj okrog sedem evrov in tudi ostala ponudba je bila po izjemno sprejemljivih cenah.

Seongsan Ilchulbong – vulkanski lepotec vzhodne obale

Le nekaj kilometrov stran od jame Manjanggul se nahaja Seongsan Ilchulbong, 180 m visok, ki mu je prav njegov nastanek utrl pot v Unescov seznam svetovne dediščine. Relativno mlad, zgolj 5.000 let star Seongsan Ilchulbong je posledica podvodne erupcije, njegov krater pa je domovanje približno 200 rastlinskim vrstam in mnogim divjim živalim. Zaradi zelo rodovitne zemlje so v kraterju v preteklosti celo kmetovali in morda je tudi to dodaten razlog za tako raznoliko vegetacijo.

Pohod nanj je v vročih poletnih mesecih precej naporen, zato svetujem dobro zaščito proti soncu in dovolj vode, da boste na vrhu prijetno hidrirani uživali v razgledih na ocean. Zaradi čudovitih sončnih vzhodov si je prislužil tudi vzdevek »Sunrise peak«, kar bi lahko v slovenščino zelo neposrečeno prevedli v »vrh sončnega vzhoda«.

Stenske poslikave žensk z ogromnimi pljuči in klavir sredi polja

O Jejuju bi seveda lahko izdal celo knjigo in ne bi bil prvi, a v nekaj dneh enostavno ni možno videti vsega. Jeju je namreč otok, ki skoraj na vsakem koraku jemlje dih. Narava je namreč tako posebna, nedotaknjena in hkrati raznolika, da vsakemu izvabi tisti pristni »Uauu«. A tisto, kar ostane v spominu, niso nujno tiste najbolj znane znamenitosti, ampak kakšni drobni detajli, ki se zaradi svoje posebnosti vtisnejo v spomin.

In tako so, podobno kot na otočku Marado, tudi na otoku Jeju izjemno ponosni na potapljačice, ki se imenujejo Haenyeo in se potapljajo na dah ter tako nabirajo školjke in morske ježke in zato neredko vidimo stenske poslikave, ki ponazarjajo te ženske z ogromnimi pljuči, saj so se sposobne potapljati tudi do pet ali šest ur v globine do 30 metrov, pod vodo pa se zadržijo tudi več kot tri minute.

In sedaj še h klavirju. Sčasoma se na vse te nepozabne prizore enostavno navadiš in tisti pristni »Uauu« izdaviš vedno redkeje, a ob tem prizoru sem se enostavno obrnil in vrnil do hiše, pred katero je sredi cvetnega polja kraljeval ogromen bel klavir, podoben tistemu, ki ga najdemo v muzeju Johna Lennona v Liverpoolu, le da njem ni igral John Lennon, ampak približno desetletna deklica, ki se je v svoji beli obleki dobesedno zlila s klavirjem.

Zaključek ob testeninah s tartufi in steklenici makgeollija

Najem avta se sicer načeloma začne in zaključi na letališču, a ker smo morali odriniti zelo zgodaj, še pred odprtjem poslovalnice, kjer smo najeli avto, je bilo to potrebno urediti večer prej. Seveda se za zadnji večer spodobi primerna večerja in zato prav vsaka restavracija ni dovolj dobra. Prva je všeč enemu, naslednja spet drugemu in tako počasi pridemo do konca tiste glavne ulice, kjer je nekaj deset odličnih restavracij, restavracije pa počasi zamenjajo zaspane hiše, v katerih le redko brli kakšna svetilka ali televizijski sprejemnik.

Ob spoznanju, da v nadaljevanju zagotovo ne bo več nobene restavracije ali česa podobnega, se začne pogovor, katera od vseh restavracij v ulici bi bila najprimernejša za zadnjo večerjo. Ta razmislek pa žal ni kaj dosti pomagal, saj so se ena za drugo zapirale, klic želodca po hrani pa je postajal vedno glasnejši. In ko sredi Jejuja (tokrat istoimenskega mesta na otoku) ugotoviš, da tisti, ki preveč izbira, po navadi ostane brez vsega, so bile zadnje rešilne bilke trgovine, v katerih prodajajo na desetine različnih pripravljenih rezancev, ki jih zgolj zaliješ z vrelo vodo. A k sreči so med vsemi bili tudi široki rezanci s tartufi, ob katerih se prileže steklenica makgeollija, ki ga v Koreji ni težko najti. In prav ti široki rezanci s tartufi, ki so se v vreli vodi kuhali od trgovine do terase v najvišjem nadstropju nastanitve, so pripomogli k tako prestižnemu naslovu zadnjega poglavja tega potopisa, saj bi naslov »zaključek ob instant rezancih iz dežurne trgovine« deloval bistveno manj prestižno.

Naslednji dan si zagotovo ne zasluži svojega podnaslova, saj je kot slovo od Jejuja ostala le vožnja s taksijem na električni pogon do letališča in slovo ob pogledu na sončni vzhod z letala, ki me je utrdil v prepričanju, da se na Jeju še vrnem.