Udaipur, mesto ob ogromnem jezeru, bi res lahko bilo najbolj romantično mesto v Indiji, če bi odmislili vso umazanijo. V času monsunskega deževja se jezero napolni in domačini prosti čas prebijejo na obali. Otroci razigrano skačejo v toplo vodo, ženske perejo perilo, moški se umivajo, krave pa leno postopajo med ljudmi in se v jezeru odžejajo. Tudi tukaj sva ugotovili, da Indijce odlikujeta neverjetna prijaznost in gostoljubje.
Večino časa sva preživeli ob kozarcu čaja, ki so ga spretno pripravili domačini. Zares pa sva bili presenečeni, ko sva se iz glavnega mesta Radžastana z vlakom peljali v Agro. Kratka vožnja je ob zanimivem sogovorniku, gospodu Kothariju, kar prehitro minila, zato je predlagal, da se naslednji dan oglasiva pri njemu doma na kosilu. Povabilo sva sprejeli in se tako mastili z najboljšim talijem (izbor različnih jedi, postreženih v posodicah na krožniku, kjer ne smejo manjkati riž, čapati, jogurt in omake iz stročnic ter krompirja). Pogovor je nanesel tudi na kulturne razlike, ki so najbolj očitne v družinskem življenju. Kothari kar ni mogel verjeti, da lahko dve punci sami potujeva, da si lahko sami izbereva moškega, s katerim se bova poročili ali pa tudi ne in od katerega se lahko tudi ločiva. Sam ima hči in dva sina in vsem trem je poiskal primernega partnerja za poroko. Izjemno drage, več dni trajajoče poroke so, kot je bilo razbrati iz pogovora, osrednji del življenjske poti Indijcev. Kothari je tudi razkril, da čeprav kastnega sistema naj formalno več ne bi bilo, je ta še vedno trdno zasidran v družabnem življenju Indijcev. S pripadniki drugih kast ne komunicirajo, niti se med seboj ne poročajo.
Agro sva si pustili za konec pustolovščine po Radžastanu, saj skriva največji in najbolj obiskan biser Indije – Tadž Mahal. Veličastni marmornati mavzolej je v 17. stoletju dal zgraditi vladar Šah Jahan za svojo preminulo ženo. Ekstravaganten spomenik, zgrajen v imenu ljubezni, jemlje dih. Šele ko stojiš pred veličastno zgradbo, se zavedaš njene prave lepote in veličine. Osuplosti in navdušenja nad Tadž Mahalom nama niso mogli uničiti niti nadležni Indijci, ki so res pretiravali s slikanjem. Na trenutke sem se spraševala, ali smo turisti za njih večja atrakcija kot sama marmornata stvaritev. Kljub temu, da sva bili po dveh tednih že navajeni neprestanega slikanja, je to obleganje v Agri doseglo vrhunec. Niti za trenutek nisva mogli v miru sedeti, ko so iz vseh strani prihiteli mladi fantje, dekleta in celo družine, se posedli ob naju in se veselo slikali. Navdušenja Indijcev nad slikanjem tujcev si nisva znali razložiti, je pa neko dekle pristopilo k nama in nama prišepnilo, da se slikajo zato, da se lahko na spletnih socialnih omrežjih pohvalijo z novimi prijatelji iz Evrope. V Agri si večina ogleda še rdečo trdnjavo, prvotno zgrajeno v vojaške namene v 16. stoletju. Kasneje jo je Shah Jahan preuredil v palačo, kjer je prebil svojih zadnjih osem let življenja. Agra pa je, po moji oceni, na samem vrhu kar se tiče onesnaženosti. Prav zato, da si odpočijeva čute od smoga, smeti in fekalij, sva iz Delhija odleteli v Goo.
Zeleni travniki, riževa polja, palme in šum morja so bil pravi raj za oči, ušesa in nos. Nekdaj sanjska destinacija hipijev se je danes prelevila v priljubljen letoviški kraj s številnimi tropskimi plažami. Rave zabavam in široki ponudbi drog, ki jih v Goi še pred desetletjem ni manjkalo, je konec naredila policija s strogim nadzorom in kaznovanjem. Zato so se trgovci zatekli k prodaji alkoholnih pijač, ki jih sicer v Radžastanu nisva opazili toliko, saj hindujci ne pijejo alkohola. Tako sva za eno izmed številnih miz v restavraciji srečali Američana, ki ni mogel prehvaliti Goe in indijskega piva. Čas si je krajšal s pomočjo v lokalnih šolah, ki jih obiskujejo otroci brez staršev. Odločili sva se, da potovanje zaključiva z obiskom ene izmed šol in vedno nasmejanim otrokom podariva šolske potrebščine in igrače. Le korak od glavne ceste sva stopili v stavbo in se povzpeli po stopnicah. V majhni sobi dneve preživlja okoli dvajset otrok različnih starosti. Pri učenju jim pomagajo prostovoljci iz celega sveta, z njimi preživljajo tudi zabavne urice ob igranju nogometa in drugih športnih aktivnostih. Sicer je za osnovnošolce v Indiji obvezna šolska uniforma, ki se razlikuje od šole do šole. Vlada je zaradi ekonomskih neenakosti in socialnih razmer prepovedala otroško delo in uvedla brezplačno šolanje za otroke od 6 do 14 leta. Kljub temu je več kot četrtina Indijcev še vedno nepismenih, velike razlike v pismenosti so med zveznimi državami in med spoloma (82 odstotkov moških, 65 odstotkov žensk). Čeprav je bila najina donacija zgolj kaplja v morje ob vsej revščini v Indiji, je vsaj nekaj otrokom polepšala dan.
