Čeprav mnogi mislijo, da si študentje lahko vedno privoščimo sesti v katerokoli prevozno sredstvo, pozabiti svoje dnevne obveznosti in oditi v neznano, to mnogokrat ni res. Sploh sedaj, ko je prisotnost na kontaktnih urah v čedalje večji meri obvezna, obvezno pa je tudi sprotno delo. Sedaj moramo tudi mi načrtovati. Vendar kako načrtovati, ko pa vremenarji vsak dan kažejo drugo sliko?
Idealna rešitev v takšnih primerih je izlet v mesto, saj lahko veliko zanimivosti najdemo »pod streho« in tudi ulice dobijo čisto svoj čar, če dežuje ali sneži. Tudi sama sem se znašla v podobni situaciji in se odločila za Slovenj Gradec.
Veliko slovensko mestece
Morda res ni tako velik kot Maribor, a je Slovenj Gradec eno od mest lanske EPK. Zato so me že na poti od najstarejše stavbe v mestu, cerkve sv. Elizabete, do galerije likovne umetnosti presenetile table z risbami Petre Varl.
Podala sem se torej po Starem trgu do Glavnega in vstopila v nekdanjo mestno hišo. Najprej sem obrala TIC-evo stojnico, nato pa po zaslugi prijaznega receptorja spoznala še njihovo trenutno ponudbo. Čeprav se v tej mogočni stavbi skrivata tako Koroška galerija likovne umetnosti (KGLU) kot Koroški pokrajinski muzej (vstopnica za vsakega stane za študente 1,5 EUR), sem se odločila za prvo. Slišala sem namreč, da razstavlja Metka Krašovec s svojimi učenci Sašo Bezjak, Andrejem Brumnom Čopom, Mitjem Fickom in Petro Varl.
S tako edinstveno in pomenljivo serijo so me očarali, a vseeno niso zasenčili izbranih del stalne galerijske zbirke, ki so jih prispevali Štefan Planinc, Bogdan Borčić, Nace Rojnik, Lojze Logar, Herman Pivko, Valentin Oman, Franc Vozlej, Štefan Marflak, Zdenko Huzjan in slavni Jože Tisnikar. V najmogočnejšem prostoru galerije vsak separe zase navdihne, preseneti, morda prestraši, da misliti ali le osupne s posebno kombinacijo, skupaj pa zaokrožijo močno sporočilno celoto.
Koroški pokrajinski muzej v pritličju ponuja stalno razstavo Arheologija koroške krajine, ki priča o preteklosti na območju Koroške. Razstavni kosi segajo morda celo 115 tisočletij nazaj in so kronološko razporejeni po skupinah glede na svoja najdišča, od kamene dobe do zgodnjega srednjega veka. Poleg stalne pa lahko naletite tudi na občasne razstave.
Po obisku KGLU sem se še malo sprehodila po bivši mestni hiši, odkrila čudovito barvno steklo v atriju zgradbe in skulpturo iz drevesa, za katero še vedno ne vem, kako bi jo lahko poimenovala, nato pa sem se vrnila na Glavni trg, se obrnila proti severovzhodu in takoj za vogalom zavila levo do dvorca Rotenturn. Nastal je iz dela mestnega obzidja in enega od njegovih obrambnih stolpov. Je prenovljen in primeren za mnoge prireditve. V sklopu dogodkov Slovenjgraško poletje (ki je lani bilo del EPK) si lahko tudi letos obetamo mnogo zanimivega.
To mestece, ki ni veliko po številu prebivalcev, temveč po svojih kulturnih danostih, pa ponuja še veliko več. Lahko prespite v
hostlu Slovenj Gradec, pet minut hoje oddaljenem od mestnega jedra, in si vzamete čas za prav vsako znamenitost ali aktivnost.
Razgibano koroško podeželje
Nikoli še nisem bila na Ivarčkem jezeru. »Kaj?« bi me sedaj vprašali, saj vsi vemo, da poleti gosti ogromno družabnih prireditev, kampov, športnih dogodkov, in ker na Koroškem za gavdo ne potrebujejo ravno posebnega razloga, do nje hitro pride. V vsakem primeru pa se lahko poleti tam kopate in odigrate kakšen niz odbojke na mivki, pozimi pa malo preizkusite bližnje smučišče. Če ste ljubitelji planinarjenja, bi v ozadju zagotovo hitro prepoznali Uršljo goro, znan vrh z oddajnikom, visok 1696 m, ki je najvzhodnejši karavanški osamelec. Poti na vrh je veliko, in ko ste enkrat tam, se vam odpre razgled na Mislinjsko, Mežiško, Šaleško in Dravsko dolino.
Na poti iz Kotelj nazaj proti Mislinjski dolini sem se ustavila v Starem trgu. Ob križišču se nahaja arheološko najdišče z ostanki iz obdobja Rimljanov, malo dvignjena nad samim središčem pa ponosno stoji cerkev sv. Radegunde. Če stopite na njeno obzidje, se lahko razgledate po Slovenj Gradcu.
Pot me je nato vodila skozi Podgorje do Vodriža. Dva smerokaza ob cesti sta me pripeljala do vznožja dela t. i. Kajuhove tehnike, pešpoti Baltik–Jadran. Kdor ima veliko časa, lahko prehodi celo, mene pa je na to pot usmeril drug znak, na katerem je pisalo »Grad Vodriž, 200 m«.
Skozi gosto vejevje je pot bila prej videti, kot da bom morala premagati 200 metrov višinske razlike. In njena strmost ni občutka nič kaj omilila. Saj tudi Željko Kozinc, ki v svoji knjigi Lep dan kliče 4 priporoča položnejši vzpon po drugi strani, pravi, da je moja pot za tiste, ki bi »Vodriž radi 'pomalicali' na hitro«. In priznam, da bi, če bi si vzela več časa, zamudila čarobno poznopopoldansko svetlobo, tako da sem jo morala ubrati.
Do prve lestve sem bila že precej upehana. Sploh ker sem ravnotežje lovila s fotoaparatom v roki. Nato pa sem sicer skeptična, da gre za fatamorgano, pred seboj skozi goščavje zaslutila obris gradu. Ko takole od spodaj pogledaš mogočne razvaline, od zadaj obsijane s soncem, se dih hitro vrne in kondicija ni več težava. Navdušeno sem zagrizla v še zadnje metre vzpona in obšla grad, dokler nisem našla dostopa do vrha, na katerem stoji.
Grad Vodriž se nahaja na grebenu Fidejevega vrha in je dobro zaščiten pred pogledi. Položno je dostopen le z ene strani, kjer pa so se nekdanji stanovalci odločili ubraniti z vodnim jarkom pred vhodom, v katerega so speljali deževnico. Vendar ruševine niso edino, kar vas pričaka na vrhu. Klopi, razporejene na severni strani vzpetine, dajejo občutek gledališča na prostem, lahko pa nas prepričajo tudi, da je vznožje gradu odlična lokacija za piknik. Tudi zato, ker je na jugozahodni strani gozd dovolj izsekan, da lahko tja posije sonce.
Nekoč gotska mojstrovina s skoraj dva metra debelimi kamnitimi zidovi je predstavljala mogočno konstrukcijo, kar dokazuje tudi višina ostankov razvalin in nekatera še vedno neporušena okna in vrata. A plezalci vseeno ne bodite prepogumni. Pustite zidove, naj počivajo v miru, tudi če jih obraščajo drevesa in nanje sedajo živali, saj lahko pod vašo težo popustijo in vas stresejo po tleh. Njihov zadnji prebivalec je namreč bil v ljubezni razočaran puščavnik.
Zaradi posebnega načina življenja je poduhovljeni Valentin Podstenšek bil zaupanja vreden čudodelec, zdravilec – danes bi mu verjetno rekli guru ali kaj podobnega, ki je ljudem tudi kazal drevesa, ki jih lahko objamejo, da se napolnijo z dobro energijo. Zadnje nekateri preizkusijo še danes. In po takšnem vzponu verjetno pride zelo prav.
Moj zadnji postanek je bilo letališče. Pravo pravcato letališče, pri katerem je tudi gostišče s hotelom. Koroški Aeroklub se lahko pohvali z asfaltirano pristajalno stezo, osmimi jadralnimi in dvema motornima letaloma. Vse to jim omogoča tečaje za pilote, tekmovanja in druge zanimive dogodke. Z več sreče kot pameti, kot bi rekli naši starši, sem fotoaparat vklopila ravno, ko je na letališču pristal padalec.
Če ste navdušen modelar motornih ali jadralnih modelov, morate spoznati letališče, če ga še ne poznate, in malo naokrog popeljati svojega letečega zmajčka. Si želite skočiti iz letala? Ne boste verjeli, ampak na slovenjgraškem letališču lahko storite tudi to. Pa še naročite kakšen reklamni znak, aerofotografiranje, panoramsko vožnjo in še marsikaj.
Naša preljuba deželica skriva toliko čudovitih krajev. In najbolje je, ko nekam greš brez velikih pričakovanj, nato pa te po celem dnevu opazovanja lepote, domiselnosti in spretnosti skoraj bolijo oči. Če ste Slovenj Gradec že obiskali, se lahko brez težav – podobno, kot sem se jaz – odpravite v katerokoli drugo slovensko mesto. Imamo namreč bogato zgodovino, ki nam jo zavidajo tudi tujci.
Patricija Turnšek
