Pride čas, ko se tudi mi, študentje, naveličamo študijskih obveznosti. Izpitno obdobje je res naporen mesec, ki se kaj hitro razvleče v dva ali celo tri, zato so prvi tedni drugega semestra čas, ko se lahko malo sprostimo. In le kaj je lepšega kot se odpraviti »na zrak«. Vendar marsikdaj ne vemo, kam. Veliko je krajev, ki so zanimivi v vseh letnih časih, sama pa sem izbrala Žičko Kartuzijo, ki je čisto poseben kraj z bogato kulturo.
Kaj storiti, če se odpraviš iz Celja proti Rogli in se zaradi zapore na avtocesti proti Mariboru cestni zamašek na stari magistralki nikamor ne premakne? Preprosto, zaviješ proti Ljubečni in po stranskih cestah do Žič. Točno to sem storila tudi jaz. In bilo je izjemno.
Sproščujoča Žička kartuzija
Morda se boste nekateri spraševali, zakaj vas vabim v samostan, saj vemo, da je že tolikokrat premleto katolištvo stvar starejših. A pri žiškem samostanu ne moremo reči, da gre le za to. Gre za pomembno slovensko kulturno in zgodovinsko postojanko, saj so zapisi tamkajšnjih menihov eni redkih dokumentov naše zgodovine. In, mimogrede, tudi vstopnina je simbolična. In ne pozabite
članska izkaznica Hostelling International vam omogoča
10% popust ob nakupu vstopnice.
Kaj torej lahko pričakujete? Že pred vhodom vas pričaka pogled na čudovit zeliščni in sadovnjak ter široko odprta vrata kartuzijanskega obzidja, do katerih vodi majhen mostiček. Skozenj boste vstopili v zapuščen kompleks, ki so ga okrog leta 1160 začeli graditi po vzoru francoskih kartuzij in ga je leta 1782 ukinil cesar Jožef. Poleg izjemnih delno obnovljenih razvalin, s pomočjo katerih si lahko brez težav predstavljamo, kako je bilo življenje tu nekoč videti, boste svoje čute lahko spočili tudi na priložnostnih razstavah in drugih dogodkih. Kartuzija namreč ne omogoča le sedenja na travi in uživanja v razgledu (teren znotraj obzidja se proti zgornjemu delu obzidja dvigne in tako res odpre pogled nad celim samostanom), temveč tudi predstavlja odličen ambient za koncerte na prostem. Stari zapisi, po katerih je samostan tako znan, pa žal, kot veste, počivajo »na varnem« – v tujini.
Same razvaline so opremljene z napisi in razlagami, čemu so služile. Sprehodite se lahko skozi cerkev sv. Janeza Krstnika, po katerem se danes imenuje celotna dolina. Z arhitekturnega stališča je zanimiva, ker je predelana v gotskem slogu, na kar kažejo tudi nekatera še ohranjena okna. Prav tako pa še ohranjen tloris razkriva tudi Otokarjevo kapelo, refektorij, kleti, kuhinjo, nadstropni trakt, križni hodnik in pokopališko kapelo.
Če vas kot nadvse zagrizene ateiste še vedno nisem prepričala, vas bo morda navdušilo prenovljeno starodavno gostišče (v neposredni bližini kartuzije), v katerem še vedno znajo pripraviti srednjeveško hrano po tradicionalnih receptih. Včasih so v tej zgradbi gostili »neposvečene« goste kartuzije, ki v samostan niso smeli. Je pač bilo tako, da so v obdobju, ko so tam živeli menihi, vstop dovolili le redkim. Kar je bilo zaradi vsega kulturnega in zgodovinskega bogastva, ki se je produciralo v prostorih, v resnici pametno. Tako so svoje prepise, zapise, recepture in drugo intelektualno lastnino tudi zaščitili pred tatovi.
Zgodovina pa ni vse, kar ljudi privablja v ta kotiček. Poletni glasbeni dogodki so leta 2010 že gostili koncert Stefana Milenkovicha in Edina Karamazova, leta 2009 Naturally 7, lani pa čedalje bolj znane Manouche. Prepričana sem, da boste tudi letošnje poletje našli kaj, kar bo »vredno ogleda in prisluha«. In dekleta (pa tudi bolj romantični fantje), tam se da celo poročiti!
Patricija Turnšek