Kitajska za mano, pred mano pa nova etapa v smeri puščave Gobi in meje z Mongolijo. Razen prečkanja rek, včasih skoraj do pasu v mrzli vodi, je nomadska avantura tisto česar si želi vsak kolesar. Mongolska hrana pa je za moj okus in kalorične potrebe razkošje. Ovčje meso z doma pripravljenimi testeninami in krompirjem, "knedlova" juha, z obveznim požirkom mongolskega čajnega mleka in fermentirano konjsko mleko.
Dnevi stalinizma v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja pa so pustili tu najslabši pečat - vodko. Količine popite vodke so enormne in temu primerne tudi zgodbe od pobiranja pijanega nomada, ki je na poti domov omahnil iz konja do pretepenega moškega, ki ga je žena nabila s kolom.
Ker na ruski ambasadi nisem dosegel kompromisa za vizo, sem se odpravil proti Južni Koreji, ki pa sicer ni bila v prvotnem načrtu. Cestne povorke, tradicionalne noše, predstavitve borilnih veščin, ples ter odlična hrana privabijo vsako leto tisoče turistov iz vsega sveta. Temperature so za polovico višje (20-22 C) od tistih v Mongoliji, odlične kolesarske steze in dnevi brez dežnih kapljic. Na skrajnem severu države, na meji s Severno Korejo sem se rokoval z "Korean people army". Tu so razmere še vedno napete in v tem trenutku so še vedno, uradno v vojni. V enajst milijonski prestolnici Seoul sem si pogledal največji ribji market v Koreji, palači Gyeongbokgung in Gieonghuigung, Insandong, N'Seoul tower in Olimpic park, kjer še vedno plapola Jugoslovanska zastava kot spomin, ko smo še zadnjikrat na OI zastopali našo staro dobro »Jugo«!
Sledila je Japonska in mesto Osaka, ki je bila nekoč prestolnica japonske in hkrati najpomembnejše pristanišče, danes pa je le eno izmed številnih supermodernih mest dežele vzhajajočega sonca. Sushi, ramen in sake so kulinarične dobrote s katerimi me je prijazna Japonka Kimi seznanila prvi dan bivanja na japonskem. In ker sem o pravem japonskem sushi-ju sanjal že desetletja, me niti eden od dvanajstih različic ni razočaral. Ob navdušenju šefa restavracije pa so mi postregli še z redkim in smrtno nevarnim 'fugu', ribo z imenom Blowfish, ki jo lahko pripravijo in stržejo le kuharski mojstri s posebno licenco. Cestni vrvež na japonskih cestah ni prida za kolesarje kljub veliki discipliniranosti vseh udeležencev v prometu, vendar so mesta in kraji, ki sem jih obiskal na poti proti japonski prestolnici, vredna ogleda. Budistično središče Kyoto in Nara z skrivnostnimi Geisha-mi, supermoderna tovarna avtomobilov Toyota, najvišja gora japonske Mt. Fuji, botanični parki mesta Yokohama, hrana, ki se ji ne bi uprli niti "angelčki" in tihi, plašni ter hkrati prijazni Japonci uvrščajo to državo med "top" države na mojem potovanju.
A potovati je bilo treba naprej oz. nazaj do Kitajske in Tibeta, Nepala, Indije, Pakistana, Irana, UAE, Omana in od tam naprej v Bocvano na jug afriškega kontinenta. V tem času se mi je dogajalo marsikaj. Obiskal sem Filipine in si tam privoščil pravi mali dopust ter ugotovil, da bi to lahko bil kraj, kjer bi z veseljem živel. Še posebej mi je všeč otok Palawan, zeleni biser Filipinov, oaza sredi morja in skoraj 600 km dolg, obdan s stotimi majhnimi otoki, koralnimi grebeni, belimi in črnimi peščenimi plažami, visokimi gorami in riževi polji. A vse lepo se enkrat končna, vsaj za kratek čas. Nesrečen dogodek se mi je pripetil v Nepalu, kjer sem se ponesrečil. Nesreča se je zgodila decembra 2009, kjer mi je ob koncu kolesarjenja okoli Anapurne pri sestopanju s kolesa zdrsnilo in sem omahnil več metrov globoko v prepad. Odnesel sem jo z zlomi, izpahnjeno ramo in zvinom gležnja. Zdravljenje in okrevanje je trajalo 3 mesece nato pa sem znova krenil na pot.
Najbolj od vse poti me je presenetila gostoljubnost Pakistancev. V Pakistanu in Iranu sem imel tako rekoč vrhunsko varnost. Skozi celotno pot teh dežel so mi organizirali vojaško spremstvo, spati pa sem moral v zaporih in policijskih postajah, saj naj bi bilo zunaj prenevarno zame. Drugače sem na poti spal skorajda vsepovsod – pri domačinih, v hotelih s 5 zvezdicami, na straniščih, na ladji, v restavracijah in kuhinjah, najraje pa sem postavil šotor na kakšnem odmaknjenem delu.
Moja kolesarska pot se je nadaljevala skozi celotno Afriko, kjer me je tudi najbolj prezeblo. Ta celina je na splošno pustila nekoliko grenak priokus v mojem spominu, saj sem bil na lastne oči priča dvojni naravi nekaterih držav. Medtem ko vidiš, da so ljudje dejansko na robu revščine in še čez, ko ne moreš nič drugega kot sočustvovati, pa si ne moreš kaj, da ne bi ob tem opazil še druge strani, na katero opozarja tudi Tomo Križnar – namreč, ljudje so leni! Tiste vasi, ki so že pod okriljem belcev, so najbolj razočarale. Tam so jim postavili črpalke za vodo in agregate, skratka vse kar potrebujejo a nekje vmes so sami nehali delati. Ko prideš v takšno vas, samo še stegnejo roko in rečejo: » Give me money, give me T- shirt, give me candy!« Domačini zaradi tega postajajo vedno bolj apatični in nesposobni. Žal! A tako bo, dokler bomo vstopali k njim kot rešitelji, jim dali vse, oni pa bodo pričakovali od nas, da jih vzdržujemo. Pa vendar je Afrika dežela, ki bi jo rade volje še kdaj prekolesaril v večjem obsegu.
Po Afriki je sledil Bližnji vzhod ter vzhodna Evropa nato pa sem se preko Balkana vrnil v domačo Slovenijo in rodni kraj Breg pri Polzeli, kjer so me po petih letih vsi nestrpno pričakovali.
Če potegnem nekakšno črto lahko rečem, da mi je vreme na poti dobro služilo, težav nisem imel niti s prehranjevanjem. Poskusil sem skoraj vse kar se poskusiti da. Navdušil me je kengurujev rep, med drugim sem jedel psa, mačko ter poskusil napitek s krastačo. Poskusil sem marsikaj, pa vendar sem se naučil ceniti tiste samoumevne stvari kot je recimo košček čokolade ali kozarec hladne vode. Da, dogajalo se je marsikaj in ta pot ne bo pozabljena. Vedno znova se mi bodo porajali spomini, ki me bodo opomnili, da je svet resnično lep.
V petih letih, 3 mesecih in dnevu sem prekolesaril 91 držav, 118.348 tisoč kilometrov in tako uresničil življenjsko željo – osvojil sem svet – in to s kolesom.
