Torres del Paine je narodni park v Čilah, kjer lahko vidite neverjetno pokrajino z rekami, slapovi, ledeniki in strmimi gorami. Gore so tudi glavni razlog za ime Torres del Paine. Torres v španščini pomeni stolpi. Leta 2015 je to čudo sveta obiskalo več kot 2,5 milijona turistov iz vsega sveta.
Kako priti do Torres del Paine?
Do narodnega parka boste iz Santiaga (glavnega mesta Čil) morali narediti tri postanke.
Najprej morate leteti do Punta Arenas, najbolj južnega mesta v Ameriki. Za povratni let boste odšteli okoli 150 evrov. Nato morate na avtobus (vožnja bo trajala 3,5 ur), ki gre severno do kraja Puerto Natales, ki je zelo turistično mesto. Tukaj lahko najamete opremo, našli boste hostle in restavracije. Avtobus v eno smer stane 10 evrov. Že na letališču mesta Punta Arenas lahko greste na avtobus in do kraja Puerto Natales pridete še v istem dnevu, ali pa prenočite v Punta Arenas in se drug dan odpravite naprej.
Tretji korak je avtobus iz Puerta Natales do narodnega parka Torres del Paine (vožnja traja dve uri, vozovnica pa v eno smer stane 8 evrov), v narodnem parku pa lahko kupite vstopnico (za tiste, ki niso državljani Čil stane 38 evrov, za državljane Čil pa 9 evrov). Glede na pot, ki ste si jo izbrali, pa potem najamete katamaran ali kombi, ki vas bo popeljal do začetne točke.
Dober nasvet je, da izberete avtobus od Puerto Natales do Torres del Paine čim bolj zgodaj, da lahko že prvi dan prehodite čim več.
Kaj videti v Torres del Paine?
Seveda je več načinov za obisk narodnega parka Torres del Paine in izbira je odvisna od denarja, časa in fizične kondicije. Prvič, ko sem ga obiskala, sem moral vse stvari nositi sam, šotor, spalno vrečo, stvari za kuhanje, hrano, oblačila itd. Dobra stvar je, da je voda tako čista, da jo lahko piješ. A še vedno je bil moj nahrbtnik pretežek zame in tokrat sem želela nositi lažji nahrbtnik in uživati v izletu z možem.
V parku je označen štiridnevni pohod, ki ga imenujemo tudi »W«, saj gre okoli dveh velikih gor in s tem naredimo pot v obliki črke W. Podamo se lahko tudi na 7- do 8-dnevni pohod. Po poti W sem hodila že dvakrat. Leta 2009 in zdaj z možem, saj sem mu želela razkazati lepote in divjino moje države.
Za pot W ne potrebuješ dodatnega treninga, seveda pa kondicija vedno pomaga. Pred izletom sem šest mesecev hodila na fitnes in zares sem opazila, kako močne mišice na nogah pomagajo med pohodom.
Za pot »O« potrebuješ malce več pustolovskega duha in kondicije. Pohod je daljši in bolj vetroven, nanj pa se odpravite le, če imate šotor, saj druge nastanitve niso možne.
Kje spati in jesti v Torres del Paine?
Na prvi pohod v narodnem parku sem se odpravila sama, s šotorom in težkim nahrbtnikom. Na poti W in O je več mest za kampiranje. Na nekaterih moraš plačati, druge so brezplačne, a na obeh je priporočljivo rezervirati vnaprej.
Na poti W je tudi več »refugios« ali zelo preprostih hotelov s skupnimi sobami s pogradi (običajno za 8 ljudi na sobo) in skupno jedilnico kjer lahko večerjate in zajtrkujete.
Veliko podjetij ponuja rezervacijo, a midva sva se odločila za »Fantástico Sur«, saj moj mož ne govori špansko in je imela ta agencija najboljše informacije v angleščini. Imeli so tudi možnost najema prelepih koč sredi parka, ki ponujajo izjemen razgled in več zasebnosti.
Tokrat sva rezervirala »refugios« in eno noč v koči, a naj vas opozorim. Povpraševanje je tako visoko, da sva morala za noč v koncu decembra rezervirati že junija.
Kje začeti pohod?
Glavna pot se začne in konča na različnih krajih, zato lahko tudi začnete na dveh krajih. Desno, na Torres del Paine, gorah, ki dajejo ime narodnemu parku ali levo, pri sivem ledeniku. Prvič sem začela na levi strani, zdaj pa sem ugotovila, da je druga pot malce boljša.
Prvi dan s kombijem prispete do »refugia«, ki se imenuje »Las Torres«. Tam lahko pustite svoje težke stvari in si izberete le oblačila, ki jih boste potrebovali za dnevni izlet do »Base de las Torres« in nazaj. To je idealno, saj boste tisti dan povprečno hodili okoli 10 ur. Pet v eno smer in pet v drugo. To je najbrž najtežji del, saj je pokrajina zelo strma, a je tudi najlepši del poti, saj vas pelje do vrhunca narodnega parka. Do Torres del Paine. Mislim, da je tukaj dobro začeti, saj je ta dan najtežji. Na mojem zadnjem izletu sem ta pohod izvedla v zadnjem dnevu in sem bila že od prejšnjih treh dni zelo utrujena.
Drugi dan hodite od »Las Torres« v levo stran do »refugia«, ki se imenuje »Los Cuernos«. Ni na zemljevidu, a se nahaja malce pred sredino oblike »W«. Ta pohod je kratek in lahek, traja manj kot 6 ur. Na koncu sva našla čudovito kočo, ki ima najlepši razgled na svetu. Lahko sva opazovala naravo, pokrajino in pridobila energijo za naslednje dni.
Tretji dan sva hodila od Los Cuernos do sredine oblike W do francoske doline, kjer sva videla več rek, ledenikov in gor in se nato vrnila nazaj in nadaljevala pot do »Paine Grande«. Tisti dan sva hodila 11 ur, a ni bilo tako zahtevno kot sva mislila, saj je bil teren bolj enakomeren, veter pa naju je prijetno hladil. Bilo je neverjetno videti divje reke in viseče ledenike.
Na najin četrti in zadnji dan sva se odpravila do sivega ledenika in pustila najine stvari v »refugio«. To je spet bila dobra ideja, saj se na tem delu poti veliko spuščaš in vzpenjaš. Hodila sva okoli 10 ur in opazovala čudovito naravo in na koncu seveda najino ledeniško nagrado – čudovit sivi ledenik.
Ko sva prispela do zadnjega hostla in zaključila »W« brez problemov ali nesreče, ki so zelo pogoste, saj ljudje nimajo primerne obutve, sva najino južnoameriško pustolovščino glasno praznovala.
Izlet je bil izjemna izkušnja. Zelo posebno je biti v stiku z naravo in opazovati tako čudovite stvari, ki izgledajo skoraj umetne. Takšen izlet je fizično zelo naporen, a zelo osvobajajoč in nagrajujoč in bi to izkušnjo priporočala vsem.
Zanimive povezave
