Potovanje v Svazi

 

 

Če vstopiš v državo na jugovzhodu, tako kot sva midva, se najprej srečaš s pokrajino polno nasadov sladkornega trsa, nekaj kilometrov kasneje pa se pojavijo že prve rafinerije. Ena izmed glavnih gospodarskih panog Svazija je ravno pridelava sladkorja in večino ga nato izvozijo v Evropo.

 

Naju je pot najprej vodila do safari parka Hlane na severovzhodu države. Ta je znan po velikem številu levov in nosorogov. Ker sva imela svoj (najet) avtomobil, sva se najprej odločila za »self-drive« safari in se sama celo popoldne vozila po izredno suhem parku. Res sva imela srečo, da sva srečala nosoroge, pa skupino prikupnih antilop, imenovanih impala ter izredno grde ptiče – marabou, ki malo spominjajo na frčozavre (leteče dinozavre), premer njihovih kril pa meri do 4m! A vseeno živali v parku ni bilo ravno veliko. Naslednji dan sva se odločila za organiziran sprehod po parku, t.i. walking safari, saj sva želela dodati malo adrenalina najinemu potovanju in videti živali iz oči v oči, brez avtomobilskega stekla. 

 

 

Navsezgodaj zjutraj sva se srečala z najinim vodičem, čuvajem, ki pa presenetljivo ni imel puške, pač pa le palico! Takoj nama je povedal: »It's a game, you can win or you can lose.« Torej, v smislu, da bomo morda videli kakšno žival, morda pa tudi ne, in da upa, da jih bomo videli čim manj. »Čakaj, kaj je rekel?!« kar nisva mogla verjeti svojim ušesom. Še naprej je govoril, da levov tako ali tako ni v tem delu parka, po katerem se bomo sprehajali, ker jih imajo zaprte v posebni ogradi – saj levi, kot kralji živali potrebujejo posebno oskrbo in ne morejo biti na ogled vsakemu, hkrati pa si želijo narediti park varen za sprehode. Začetek ni bil ravno obetaven, a optimista kot sva, sva se podala na pohod z mislijo, da bomo nekaj pa že videli. In nekaj smo res videli: stonogo! V celih dveh urah v parku smo videli le stonogo! Saj je bilo zanimivo, vodič nama je povedal veliko stvari o svazijski kulturi, o sledenju živali glede na njihove odtise in iztrebke in podobno, a midva sva želela videti nosoroga ali pa slona! 

 

 

Vsa poklapana sva se vrnila v kamp, se usedla pred ogrado in opazovala bližnjo mlako. In kar naenkrat se je nekaj premaknilo. Kamen sredi mlake ni bil kamen, pač pa hrbet nilskega konja! Takoj sva zgrabila daljnoglede in začela spremljati dogajanje. Ko sva vodno gladino preučila malo bolje, sva ugotovila, da so tam kar štirje nilski konji! Kmalu sva na drugem bregu opazila še želvo in krokodila, ki se je grel na soncu! Noro! Do večera se je ob mlaki zbralo kar nekaj živali, ki so prihajale pit vodo, med drugim tudi nosoroginja z mladičkom. Ko se je stemnilo, pa so se v daljavi začeli oglašati levi. No, vsaj slišala sva jih, če jih že videti nisva mogla. A tik preden sva šla spat, se nama je še enkrat nasmehnila sreča: v bližini kurišča, kjer sva si malo prej pekla večerjo, sva našla škorpijona! Ali veste, da se škorpijoni svetijo pod UV svetlobo? Midva sva se že prej pripravila na morebitno srečanje in si kupila UV-svetilko. In res je noro, ko vidiš to sicer nevarno, ampak res zanimivo žival, ki se belo zasveti. Seveda so se škorpijoni bolj bali naju, kot pa midva njih (čeprav priznam, da ravno ravnodušna nisva ostala), zato so se nama hitro poskrili, midva pa sva iz varnostnih razlogov tokrat svoje čevlje pospravila v notranjost šotora – bolje malo smradu, kot pa škorpijon v obuvalu naslednje jutro.

 

 

Pot po Svaziju naju je vodila skozi dolino Ezulwini valley, kjer se nahaja še en safari park – Mlilwane, ki je znan predvsem po svinjah bradavičarkah in raznih kopitarjih (antilope, zebre in tako dalje). Bolj od tega pa je zanimiva najina prehrana v tej znani dolini. Po nekem naključju sva izvedela za gostilno eDlandleni, kjer naj bi starejša gospa poskušala ohranjati svazijsko kulinariko. Ravno prav za naju! Saj vedno rada poskušava nove stvari, lokalno hrano, če pa je to pri neki nekomu doma, pa še toliko boljše. Bila je nedelja opoldan, ko sva že lačna iskala to restavracijo. Na poti sva se približno 5x zgubila, po nesreči prišla do Mantenga cultural village in tam spoznala vso svazijsko umetnost – rezbarije, slikarije, kipe in tako dalje, ter pol tega pokupila za spominke za domače. Nato pa sva le nekako našla najino želeno restavracijo. A glej ga zlomka, nikjer ni bilo nikogar! Vse prazno in zaklenjeno. Vozila sva se še malo naokoli in prišla do prestižnega hotela. Na recepciji sva toliko časa prosila, da je lastnik naposled le poklical v restavracijo. Odgovor: nedelja je in imamo zaprto. Ahhhh, škoda. A ravno ko sva se želela odpeljati, je iz restavracije pritekla gospodična in vprašala, če sva lačna. »A če sva lačna? Sestradana sva!« In že sva sedela za mizo v izredno lepo urejeni restavraciji, ki so jo odprli samo za naju. K nama je prišla tudi starejša gospa in naju vprašala, kaj nama lahko skuha. Povedala nama je, da ima na zalogi nekaj mesa svinje bradavičarke ali pa govedino. Kot prilogo pa nama lahko pripravi pap (afriške žgance), sladek krompir in nekaj zelenjave. »Ti samo prinesi, vse bo dobro,« sva odgovorila. In res je bilo dobro. Ne, ni bilo dobro, bilo je božansko! Tako mehkega in sočnega mesa še nisva jedla in sladek krompir je bil tako hrustljav. Mmmm! 

 

 

S polnimi želodci sva se lahko odpeljala dalje, proti severozahodu države, kjer pa namesto nasadov sladkornega trsa najdemo nasade konoplje. Seveda so ti malo bolje skriti, kot nasadi sladkornega trsa, saj je gojenje konoplje v Svaziju prepovedano. A vseeno veliko prebivalcev tega dela države preživlja sebe in še svoje razširjene družine s pridelavo in prodajo ilegalne marihuane. Znajti se je pač treba.

 

Kakorkoli, najin naslednji cilj je bila naravni park Malolotja, ki ga lahko brez težav razglasiva za najlepši kraj v celotni državici. Če je bil Hlane park zelo sušen, je bila Malolotja pravo nasprotje. Tu je bilo vse zeleno, travnati grički do koder je segal pogled, pisane spomladanske rožice, zebre in antilope so se pasle ne daleč stran, afriški svizci (skalni pečinar ali rock hyrax) so se skrivali med ogromnimi granitnimi skalami. Bil je pravi raj na zemlji. Tu sva samo sedela in občudovala čudovito naravo in barve, ki so se razlivale preko gričkov ob sončnem zahodu.

 

Čas v Svaziju nama je čisto prehitro minil in težko nama ga je bilo zapustiti. Za najin naslednji obisk že imava načrt, kaj vse si bova še pogledala.

 

Kogar pa zanima še kakšna informacija ali prigoda več, pa lahko pokuka na najin blog: www.lahkihnog-naokrog.si.