Tanzanija – 3. del

Toliko pa ne zapravim niti za celotno potovanje, ki vključuje vse, kar si lahko zamislite – od stroškov, letalskih kart, zavarovanja … Dobili sva hotel v središču mesta z restavracijo na strehi. Že za zajtrk sva imeli najlepši razgled na goro.

Doma sem že našla informacije, da so v bližini nekakšni vroči vrelci (angl. hot springs), ki so več kot vredni izleta. V Lonely Planetu niso bili opisani. V hotelu pa so nama bili pripravljeni organizirati izlet, vendar po tako zasoljeni ceni, da sva kar sami odšli do avtobusne postaje pa bo, kar bo. No, in res po dobre pol ure sprehajanja in iskanja človeka, ki bi znal toliko angleško, da bi naju znal usmeriti na pravi avtobus ali kombi, se nama je le uspelo premakniti do naslednje vasi. Tam pa se je zgodba spet ponovila in tako dalje.

Po dobrih dveh urah sva prispeli do vročih vrelcev Kikuletwa. Do njih vozijo organizirani kombiji ali v najinem primeru motor s prikolico. To sploh ni slabo. Na poti sva videli prvo masajsko vas, Masaje,

drevesa baobab in poskusili sladkorni trs. Ko sva že mislili, da najin fant ne ve, kam naju pelje, sva zagledali nekaj zelenih dreves, ki so spominjala na oazo.

Vrelci so res bolj poznani pri domačinih kot pri tujcih, vendar priporočam ogled in skok v vodo. Ta je čista, topla in prava oaza miru. Imeli sva srečo, da ni bilo veliko ljudi, saj je ob nedeljah tam menda prava gneča.

Po par urah uživanja, sproščanja in nabiranja moči za nadaljne potovanje sva počasi morali oditi nazaj v mesto. Način, na kakršnega sva prišli do vrelcev, nama je prihranil ogromno denarja in na poti sva doživeli ogromno novih dogodivščin.

V mestu Moshi zvečer ni kaj za početi, zato sva naslednji dan kar odšli proti Arushi. Pot do tja ni bila ne dolga in ne naporna. Prvi vtis, ko sva stopili iz avtobusa, pa naju ni varal. Arusha je kaotično mesto. Že takoj sva vedeli, da bova tu ostali samo v času safarija, ki ga morava rezervirati še isti dan.

Se še spomnite, ko sem omenila, da nama je vodič na trekingu že urejal safari preko svojega prijatelja? Midve nisva povedali, ne kdaj prideva v Arusho niti, če bova sploh šli tja. Vendar naju je na pločniku sredi največje množice nekdo poklical po imenu. Seveda sva se obrnili in videli dva popolna neznanca. Ta sta se nama takoj predstavila kot prijatelja najinega vodiča. Tako močno »obveščevalno službo« sem doživela samo na Kubi. Res je treba paziti, komu kaj poveš.

Po obisku nekaj pisarn za safari, sva se na koncu odločili, kdo naju bo odpeljal. Dobili sva to, kar sva iskali za primerno ceno – 3-dnevni safari po 3 parkih za 450 dolarjev na osebo.

Že naslednji dan sva se s starim terenskim avtom odpeljali do kampa, kjer sva prespali dve noči. Izbrali sva spanje v šotoru. Na najino veliko presenečenje so bili šotori veliki, znotraj pa so bile postelje. Zelo osnovna in stara oprema, vendar pa nama ni bilo treba spati na golih tleh.

Prvi park, ki smo si ga ogledali, je bil krater Ngorongoro. To je bil včasih vulkanski krater, ki se je sesul vase in ugasnil. Danes je to zavarovano območje, kjer dovolijo bivati le ljudstvu Masajev in živalim. Krater je poraščen samo s travo in grmičevjem, drevesa so bolj redkost, zato se tukaj da zelo hitro in lepo opaziti živali. Srečali smo vse od slonov, nosorogov, hijen, levje družine, zeber, divjih prašičev do ptic. Na kratko, videli smo ogromno živali na relativno majhnem prostoru. Na trenutke sem se počutila, kot bi bila v pravljici Levji kralj.

Narodni park Tarangire je bil naslednji na vrsti za ogled. Je precej večji in tudi bolj zelen od kraterja. Čezenj teče reka, po kateri je dobil ime, in v sušni dobi privablja na tisoče živali. Je raj za ljubitelje ptic. Naju je pritegnil zato, ker sva tu lahko videli povodne konje, žirafe, bivole, plamence ipd.

Na prvi sliki so povodni konji, na drugi pa plamenci. Slednji so bili dobro vidni samo s prostim očesom, na sliki pa ne tako, kot bi želela. Tudi sama sem si predstavljala, da bo vse roza, kakršne plamence tudi poznamo. Vendar je plamenec v dobi odraščanja bolj blede roza barve, ki postaja vedno izrazitejša, ko plamenec odrašča. Tu pa vidite precej mlade plamence.

Za nama je bil še en super dan med živalmi in videli sva ogromno, še vedno pa nisva imeli sreče, da bi videli vseh velikih pet. To si želi vsak, ki gre na safari, čeprav možnosti niso velike. Velikih pet predstavljajo slon, lev, bivol, nosorog in leopard. Do sedaj sva videli prve štiri, najtežje pa je opaziti leoparda. Tudi najin vodič ga je v petih letih kot vodič po safariju videl le trikrat.

Še tretji in s tem zadnji park, ki sva si ga ogledali, je bilo jezero Manyara. Je najbolj poraščen od vseh treh parkov in je predvsem znan po pticah, tam pa lahko najdemo tudi opice, slone, žirafe, plamence, leve, impale in z veliko sreče tudi leoparda. Tokrat sem si ga na vsak način želela videti, saj mi ga na vseh potovanjih do sedaj še ni uspelo.

Vozili smo se uro, dve, tri ... Iskreno se ne spomnim več, ko smo se kar naenkrat ustavili ob še dveh vozilih. Bila je ravnina, vse rjavo, drevesa so bila bolj kot ne že posušena. Nisem vedela, kaj vsi tako zavzeto gledajo, in s prostim očesam nisem nič videla. Potem pa je vodič le potihoma povedal, da je pod drevesom v luknji leopard. Takoj akcija: iskanje daljnogleda, prošnje drugim vodičem, če si ga lahko izposodimo. Končno sem ga videla v naravi in moja velika želja se je uresničila. Po to, kar sem prišla, sem dobila – vseh velikih pet in največji nasmeh na mojem obrazu, ki se ga ne da opisati.

Fotografij nosoroga in leoparda nimam zaradi slabega fotoaparata in zelo dobrega skrivanja živali.

Veliko sva prebrali in tudi slišali od ostalih popotnikov in če vam čas in denar dopuščata, je prava izkušnja safari po Narodnem parku Serengeti. Sicer je ta park malo bolj oddaljen in zanj rabite vsaj pet dni, vendar je vredno.

Počasi smo se odločili, da zaključimo s safarijem, saj se je bilo treba odpraviti proti Arushi in čakala nas je še dolga pot.

Ko sva končno prišli do najinega hotela, sva si po treh dneh prahu in vročine želeli le še tuš, nato pa je sledilo iskanje letalske karte do Zanzibarja. Že doma sva zbrali informacije, da to ni nikakršen problem, saj lahko karte rezerviraš kar v hotelu. Kaj kmalu pa sva ugotovili, da to ne bo tako enostavno. V hotelu so nama predlagali, naj greva kar na letališče, saj se tam vedno kaj najde.

Naslednje jutro sva se res z nahrbtniki na rami odpravili naravnost na letališče. Iskali sva, lepo prosili, sprašali vse mogoče ljudi in na koncu že rotili, da bi se našle karte, a jih ni bilo. Izvedeli sva, da tako zasedenega vikenda že zelo dolgo ni bilo in so vsi leti popolnoma zasedeni, tudi tisti za naslednji dan.

Potem pa se je le pokazala nekakšna možnost, da bi še isti dan poleteli z letališča Kilimanjaro, vendar je bila karta zelo draga. Malo sva se znašli in po ovinkih prišli do informacije, katera letalska družba leti od tam. Potem sva hodili po letališču in iskali še zadnji internetni signal. Zakaj? Karti sta bili skoraj 100 evrov cenejši, ker sva jih kupili na spletu. A nama je uspelo. Hitro sva začeli iskati taksi, ki bi naju bil pripravljen odpeljati do 40 km oddaljenega letališča. Sreča je bila na najini strani, letalo sva ujeli in do noči sva že bili na Zanzibarju.

Potovanje po celinskem delu Tanzanije se je tako končalo, čakal pa naju je še biser Zanzibar. Otok, ki ga mnogi poznajo zaradi rajskih plaž in hotelskih kompleksov, pa skriva še bogato zgodovino, o kateri pa bom pisala v naslednjem članku.