KwaZulu-Natal
Provinca KwaZulu-Natal v Južni Afriki velja za eno bolj divjih, saj je pleme Zulu zelo samosvoje. Morda najprej nekaj besed o Južni Afriki in njeni kulturni razdeljenosti. Južna Afrika ima več kot 20 različnih plemen in kar 11 uradnih jezikov in izmed teh je jezik ljudstva Zulu najpogosteje uporabljen. Sledi mu jezik ljudstva Xhosa, ki živi v Vzhodni Kaplandiji (Eastern Cape) nato pa afrikanščina. Slednja je umetno ustvarjen jezik belih priseljencev in je mešanica nizozemščine in lokalnih jezikov.
Angleščina ni uradni jezik, vendar pa je po pogostosti uporabe na 4. mestu. Kako je do tega prišlo? V času kolonialne dobe, je bila Južna Afrika angleška kolonija in tako je angleščina prišla na ta del sveta. Danes je angleščina v Južni Afriki jezik znanosti in gospodarstva, torej, kljub temu da ni uradni jezik, ga tekoče govorijo vsi poslovneži, politiki in znanstveniki. Za popotnika je to odlično, saj ni hudih jezikovnih preprek, za domačine pa je žalostno, da jim angleščina spodriva njihove plemenske jezike.
Zmajeve gore (Drakensberg)
Pa se vrnimo v provinco KwaZulu-Natal, ki je zelo raznolika. Midva sva vanjo vstopila iz
Lesota preko prelaza Sani Pass, enega višjih prelazov v gorovju Drakensberg (Zmajeve gore). Cesta na Sani Pass velja za eno lepših gorskih cest in je obvezna pot za vsakega ljubitelja terenske vožnje. Sani Pass namreč leži na približno 2800 metri nadmorske višine, od tam pa se makadamska vijugasta cesta strmo spusti v dolino na 1600 metrov! In menda se med vožnjo odpirajo čudoviti razgledi na okoliške gore. Midva tega ne veva, ker nama v času najine vožnje s Sani Passa vreme ni bilo naklonjeno. Na vrhu je bilo še sonce in relativno toplo, ko pa sva se začela spuščati, pa sva prišla v gosto meglo in dež. Tako sva komaj videla, kje je cesta, o razgledih pa sva le sanjala. Pa naj omenim še, da je bila sicer makadamska cesta popolnoma razmočena, na nekaterih točkah je bilo treba prečkati potok, ki je tekel čez cesto, pa še zavore so nama začele cviliti … Samo vesela sva bila, da sva prišla v dolino živa in zdrava.
Ker imava zelo rada gore, sva se odločila, da se vzpneva na najbolj impozantno goro v Drakensbergu – Rhino Horn Peak (kar v prevodu pomeni Nosorogov rog, saj gora po obliki spominja nanj). Tako sva se naslednji dan podala na ekspedicijo: vzpon na 3050 metrov visok Rhino Horn. V vodičih piše, da je hoje 6 ur v eno smer in da je treba premagati 1500 metrov višinske razlike. Saj zmoreva, sva si rekla in začela hoditi. Pot ni nevarna, se pa vleče, joj, kako se vleče! Večkrat sem želela odnehati, Rok pa je vztrajal: »Še malo, potem se pa obrneva.« In tako sva malo pa po malo prišla do vrha. Vredno je bilo vsakega napora! Kakšen razgled, prav do Indijskega oceana se je videlo!
Sladko-slano jezero St. Lucia
In ravno obala Indijskega oceana je bila najina naslednja točka. Mesto St. Lucia je znano po zanimivih štirinožnih prebivalcih: nilskih konjih! Ja, ponoči se nilskih konji, ki sicer živijo v bližnjem estuariju, pridejo sprehajati po mestu. Estuarij St. Lucia je zelo zanimiv eko-sistem, saj se tam mešata sladka voda, ki priteče iz sedmih različnih rek ter slana voda iz oceana. Tako v tem estuariju živijo nilski konji, pa krokodili in morski psi. Eden od domačinov se je pohecal: »Če te ne požre eden, te bo pa drugi.« Res, to ni kraj, kamor bi se ljudje hodili kopati. Lahko pa se gre z ladjo na t. i. boat safari, kjer se skupaj z vodičem pelješ po estuariju in iščeš nilske konje, krokodile, raznorazne ptiče ter opazuješ mangrove. Nama so bili nilski konji najbolj zanimivi, zato tukaj še nekaj podatkov o njih:
- Nilski konji ne znajo plavati. Kadar jih vidite na gladini vode, oni dejansko stojijo na rečnem dnu. In ko želijo na drugo stran reke, grejo pač peš po dnu! Zajamejo sapo in odkorakajo pod vodo na drugo stran.
- Njihova koža je zelo občutljiva na sončne žarke, zato se večino časa skrivajo v vodi. Šele ponoči, ko ni sončne pripeke, pa pridejo ven iz vode in se gredo past na travnike v bližini njihove reke.
- So zelo teritorialne živali – tudi na kopnem. Če človek pride preblizu nilskega konja v radij njegovega »teritorija« oz. osebnega prostora – kar je približno 50 metrov – se bo nilski konj počutil ogroženega in bo napadel. Zgleda zelo okorna žival, a dejansko lahko teče s hitrostjo do 30 km/h in to kar nekaj časa, preden se utrudi. Možnosti, da bi mu človek pobegnil, ni. Rešiš se edino tako, da splezaš na drevo, tam te nilski konj ne bo dosegel. Če pa te ujame, pa se ti ne godi nič dobrega, saj ima ta žival ogromne zobe (60 cm dolge čekane), s katerimi te pregrizne. Ker je rastlinojedec, te ne bo pomalical, pač pa te pusti svojemu »prijatelju« krokodilu, da opravi svoje.
Safari park Hluhluwe-Imfolozi
Nedaleč od St. Lucie se nahaja safari park Hluhluwe-Imfolozi, ki je pravo nasprotje parka Kgalagadi – najinega prvega obiskanega parka. Hluhluwe – Imfolozi park je manjši, saj ga lahko prevoziš v enem dnevu, je bolj turističen, ampak še vedno ne preveč, predvsem pa ima drugačno pokrajino. Tukaj je rastje že tropsko, vode je veliko več in kljub sušni dobi je reka še tekla, prav tako pa je bilo povsod polno zelenja in veliko vlage v zraku. Tako sva tukaj lahko videla še tiste živali, ki jih v sušnem Kgalagadiju nisva. Živali so se nama kar same kazale in jih sploh ni bilo treba iskati! Takoj po vstopu v park sva srečala hordo slonov, pa svinje bradavičarke in čudovite zebre. Potihoma sva si želela videti tudi kakšnega nosoroga, a vsi vemo, kako malo jih je ostalo, zato nisva pričakovala dejanskega srečanja. Ampak v parku Hluhluwe-Imfolozi je nosorogov ogromno! Nad prvim sva bila čisto navdušena, nad drugim tudi … pri desetem nosorogu pa sva si rekla: »Ah, še en nosorog, nič zanimivega, vozi dalje.«
Počitnice na Mabibi Beach
Ko sva se nagledala vseh teh živali, sva se odpravila še na počitnice. Najina potovanja so po navadi zelo natrpana, saj si želiva videti čim več stvari, zato si sredi potovanja privoščiva tudi oddih. V Južni Afriki sva si izbrala Mabibi Beach za kraj najinega počitka. Popolnoma odročen kraj, dostopen le s terenskim vozilom, saj zadnjih 30 kilometrov mivkaste ceste teče preko sipin. Tudi tu sva bila brez elektrike in brez telefonskega signala. So nama pa družbo delale prijetne opice zamorske mačke, na plaži pa so naju preganjali bojeviti rakci. Menda so v tem delu države tudi pogoste kače, a midva nisva imela nobenega srečanja z njimi.
Ko sva se spočila, sva se odpravila novim dogodivščinam na proti, tokrat v še eno majhno državico –
Svazi.