Z mano v Ameriko
Dan je bil vroč kot krušna peč na božični večer, ko sem vozil proti mestu Morondava. Le gledal sem, kje se bom lahko ustavil in spil kak kozarec vode, kokte in nagovoril kakega domačina. Zapeljal sem po mestu in ob robu ceste opazil napis »restoran«. Brez oklevanja sem vrgel sidro in v nekaj hipih sem že sedel za mizo, ter pogledoval okrog za strežbo. Saj nisem vedel, po kaj sem prišel v gostilno, ko se je iz kuhinje prikazala natakarica. Zlahka bi ji rekel biser, tako so se ji iskrili zobje, ko se je elegantno zibala proti meni. Takoj sem moral izustiti še nekaj neumnega, da se je nagajivo s smehom sklonila k meni in vprašala če sem iz Amerike? Amerika je očitno še vedno za večino ljudi na tem planetu nek sinonim za raj. Ja, iz Amerike sem! Nato pa sem kar v nekem približku francoščine nadaljeval, če ima mogoče kakšno lokalno pivo, saj mi je slina že stežka stekala po grlu.
Punca se je kmalu vrnila in ko mi je postregla, se je usedla poleg moje mize ter me nagajivo gledala. Ja, gledala. Angleški jezik ji je bil prav tako tuj kot meni njena francoščina. Nisem povsem prepričan, kdo je bil večji mojster sporazumevanja, verjetno sva bila oba, saj sva kasneje neprestano nekaj čebljala, krilila z rokami in risala na papir. Šalil sem se in povsem v hecu sem ji kdaj pripomnil, da jo bom vzel s sabo v Ameriko. Kasneje so prišli še njeni prijatelji in se posedli zraven mene. Jaz pa sem še bolj pogosto omenjal, da jo bom vzel s sabo.
Sledil je neverjeten večer in žur, ki smo ga priredili v bližnji diskoteki, je bil vrhunski. Alkohol je definitivno pripomogel, da smo plesali do jutranjih ur in zbudil sem se v POS-POS taksiju. To je neke vrste kočija, ki jo vleče človek. Tam zadaj na klopci sem ležal, poleg mene pa je sedela tista rjava punca, ki mi je v smehu govorila, da sva tik pred mojim hotelom. Dodobra sem bil izčrpan in le o spanju sem razmišljal. V hotelski sobi sem se nerodno vrgel na posteljo in prav kmalu ugasnil.
Proti jutru, ko sem se zbujal pa sem opazil neverjeten kontrast. Rjuha na postelji je bila snežno bela in ponavadi črna barva sila lepo paše k njej. Rjava pa spet ni tako daleč stran, a izgleda prav tako super. Oči so mi bile že dodobra odprte, ko sem opazil ta zanimiv kontrast barv prav blizu mene. Tam na robu je bila zvita v rjuho in še vedno spala. Rjav obraz in roka sta se kazali iz snežno bele posteljnine. Še malo sem poležal in gledal pravkar opisano. V glavi pa premleval zgodbe včerajšnjega dne in čisto pomalem razmišljal, kako le bi bilo, če bi take prizore videval tudi v moji domači spalnici.
Nekako sva se po zajtrku spravila do gostilne, kjer sem jo spoznal. Naročil sem kokakolo in se pripravljal na slovo. Punca mi je omenila, da samo domov skoči po nekaj malenkosti. Res se je hitro vrnila z majhno torbico in v povsem super čedni oblekici. Hm, kaj neki se dogaja, sem se pričel spraševati. Verjetno se ji dopadem in me hoče očarati s svojo urejenostjo. Nato pa me je vprašala do kam greva danes. Hm, zadeva se mi je zazdela precej resna. Iz minute v minuto mi je bilo bolj tesno pri srcu, saj sem pričel dojemati, da so šle moje šale predaleč. Spoznal sem, da hoče punca z mano v svet, kjer kraljujeta kapitalizem in boj za čim več denarja. Dejstvo mi ni bilo niti najmanj všeč in vedno težje sem se pogovarjal. Zavlačeval sem in se pripravljal, da bi ji končno razložil realno stanje, da brez potnega lista, brez denarja in samo v kratki obleki ne more z mano na motor, kaj šele v Evropo.
Saj sem poskušal, a izgledalo je, da sem precej globoko zavozil. Enostavno ji nisem mogel dopovedati, da sem ji zgolj v hecu omenjal obljubljeni raj. Nisem več vedel, na kakšen način ji naj povem, da z mano v nobenem primeru ne more. V takem gnoju sem bil, da nisem vedel kako iz njega. Kar nekajkrat sem zavozil v življenju, a to pot sem pa res pošteno dregnil v prazno. Ko vsaj ne bi bila vpletena čustva nedolžnih ljudi, ki se v življenju zgolj smejijo in hočejo dobro. Tako močno sem si obljubil, da se nikdar v življenju ne bom igral takih igric, sploh pa ne s tako čudovitimi ljudmi.
Jasen sem bil, da samo še na bencinsko črpalko skočim po gorivo in se vrnem nazaj. Trenutka, ko sem odhajal na črpalko se bom spomnil do smrti. Majhno, rjavo, s črnimi kodri in z neverjetno postavo obdarjeno dekle se mi je oddaljevalo. Z otožnimi očmi me je gledala, kratko poletno oblekico je imela oblečeno, v roki pa držala majhno torbico, v kateri je imela vso svojo prtljago za v boljši svet. Neskončno veselje ji je v očeh usihalo kot bi slutila, da se bo nekaj zalomilo. Tako v živo se spominjam, da so se mi orosile oči in še kako sem bil jezen nase. Zakaj neki sem se poigraval s takimi stvarmi.
Nisem se vrnil, naravnost iz mesta sem jo uperil in zdirjal proti notranjosti otoka. Kolikokrat sem se še spomnil te zgodbe in premleval, kaj neki bi se zgodilo, če bi dekle le vzel s sabo domov. Mogoče bi ji bilo celo všeč, ampak tako veselega in brezskrbnega življenja ne bi več imela, to je prav gotovo. Čustva so se z dnevi umirila in z mano je ostala zgodba z rahlo grenkim priokusom, ki se je bom spominjal še dolgo.
Bil sem prepričan, da je bila ta zgodba ena in hkrati zadnja iz Madagaskarja. Zgolj prepustil sem se prostem dirjanju z motorjem po tem koščku raja in ne boste verjeli, kaj vse se je še zgodilo. Že v naslednji številki Globetrotterja vas čaka nova zgodba.
