Nov prispevek v najini rubriki planinskih obhodnic osvetljuje posebno pot v severozahodni Sloveniji, natančneje v občini Šentilj. Lepo urejena planinska pot vse zainteresirane pohodnike ponese med vinograde, travnike, polja in gozdove ter vse do nabrežij reke Mure.
Občina Šentilj se nahaja v severozahodnem delu osrednjih Slovenskih goric, v bližini meje z Avstrijo. Razvoj naselja je v 19. stoletju zelo zaznamovala gradnja železnice Dunaj–Trst, po kateri so potovali tudi veljaki tistega časa, kot sta bila cesar Franc Jožef I. in predsednik nekdanje skupne države Jugoslavije Josip Broz Tito. Danes občino sestavlja veliko bolj ali manj razpršenih naselij, ki se ob meji z Avstrijo raztezajo čez Slovenske gorice.
Konec devetdesetih let so v občini Šentilj nastale številne pohodniške poti, kot so Keltska pot, Obmejna panoramska pot in Pot zdravilnih vrelcev. Te poti so se med seboj tudi prečkale. Na pobudo g. Srečka Najmajstra se je nato razvila tudi ideja, da bi odseke teh poti povezali v krožno pot. Tako so v Planinskem društvu Paloma ustvarili daljšo, 56 km dolgo krožno planinsko pot po občini. Obhodnico, ki so jo uradno odprli 20. oktobra 2001, je ustrezno markirana z rdeče-belimi Knafelčevimi markacijami, smernimi tablami in kontrolnimi točkami, prav tako je prosto dostopen tudi vodnik za zbiranje žigov, ki ga je pripravil Srečko Najmajster.
Šentiljska planinska pot se prične pri Gostilni Belna v središču Šentilja, kjer je tudi prva kontrolna točka. Od tam se krožno vije mimo 12 kontrolnih točk in se zaključi na izhodišču. Za vse tiste, ki jih zanima malenkost več zgodovine, kulture in na splošno naravne dediščine, ne bodo prikrajšani, saj se na premagovanju poti skriva marsikaj zanimivega. Nekaj posebnosti je opisanih v nadaljevanju, da bi izvedeli več, pa je bolje, da se na pot odpravite sami.
O tem, da so to območje v starem veku naseljevali najprej Iliri in nato Kelti, pričajo arheološke najdbe, kot so kovanci in keramični izdelki, pa tudi vidni ostanki gomilnih grobišč v ceršaškem gozdu »Boldu«, skozi katerega nas na začetku vodi izbrana pot. Ob poti se nahajajo informativne table, pa tudi mejni kamni na meji z Avstrijo.
Malce drugačno domnevno zgodovino ima pa Rajšpova gomila, ki jo obiščemo kasneje po poti – govori se, da naj bi tukaj nekoč stal grad, v katerem je strašilo, druga zgodba pa pravi, da naj bi tukaj bil pokopan siloviti vojskovodja Atila, ki je Hune vodil čez Evropo.
Po kratkem strmem delu poti od reke Mure navzgor naju je pred naseljem Ceršak pričakala mogočna karavla – stražnica iz časov osamosvojitvene vojne. Imela je pomemben zgodovinski pečat v Slovenski osamosvojitveni vojni, saj naj bi tja v okviru diverzantske akcije s helikopterji prepeljali specialne enote, ki bi okrepile tamkajšnje vojaške enote za obrambo. Danes je stavba zapuščena, njena okolica in dvorišče pa se obujata kot prostor za prireditve in druženja v krajevni skupnosti Ceršak.
Eno izmed naselij na poti je tudi Sladki Vrh, ki je poznano predvsem po tovarni papirja oz. proizvodnji lepenke in lesovine – Paloma. Proizvodnja se je pričela leta 1873 in poteka še danes. Ta proizvodnja je bila možna zaradi toka reke Mure in obsežnih gozdov v okolici. Čez nekaj let so proizvodnjo razširili z ustanovitvijo tovarn v Ceršaku, na Prevaljah ter v Mislinji. Proizvodnja je pustila velik pečat v družbi, saj je omogočila nastanek stanovanjskih blokov in druge površine, ki so ustalili delavce in njihove družine bližje »materi fabriki« tega območja.
V Sladkem vrhu poleg tovarne papirja in lepenke ne moremo zgrešiti Broda na Muri, ki služi kot mednarodni mejni prehod, predvsem za tiste, ki se v Avstrijo podajo s kolesom. Na tem mestu stoji že več kot 150 let in ostaja edinstven zgodovinski pričevalec tega območja, saj jih je bilo nekoč na tem območju kar 94 brodov, ker je ves promet preko Mure potekal ravno čez njih.
Brod je danes namenjen predvsem turistični dejavnosti, včasih pa so z njegovo močjo čez reko Muro prevažali tovor in kmetijske izdelke. V bližini broda se nahaja tudi park z lipovim drevoredom in spominsko tablo, ki je bil zasajen ob smrti Tita.
Cerkev Marije Snežne na Zgornji Velki je bila zgrajena konec 18. stoletja v baročnem stilu in se nahaja v središču naselja, od koder segajo čudoviti razgledi na vse strani. Leta 2009 je bila razglašena kot romarska cerkev. Pred cerkvijo na trgu stoji velik lesen vodnjak, ki je hkrati tudi prepoznaven simbol Šentiljske poti in spominja na čase, ko so ljudje po pitno vodo zajemali iz skupnih vodnjakov.
Po povratku iz gozda ob meji z Avstrijo sva v daljavi zagledala Cerkev sv. Ilja, ki oznanja, da se planinska pot počasi zaključuje in vrača k izhodišču.
Cerkev stoji v starem delu Šentilja, poimenovana pa je po svetniku Ilju s košuto, ki naj bi se po legendi v goščavi na tem območju prikazoval tamkajšnjemu pastirju. Cerkev je bila prvič omenjena že leta 1329, nato so jo v 16. stoletju izropali Turki, v začetku 19. stoletja pa je bila popolnoma obnovljena.
Šentiljsko pot je mogoče sicer prehoditi, še bolje pa preteči v enem dnevu, vendar si je vredno vzeti časa kakšen dan več in se s potjo »globje« spoznati, kar sva storila tudi midva. Prvi dan hoje sva zaključila s sončnim zahodom pred cerkvijo Marije Snežne na približno polovici poti. Vsak nov biser na poti naju je motiviral, da nadaljujeva in spoznavava slikovito podeželje ter vse njegove edinstvenosti.
Na poti ne manjka prostranih in panoramskih razgledov, krajev za okrepčilo, prijaznih in gostoljubnih domačinov, zvokov podeželskega življenja ter vzponov in spustov ob reki, med polji, travniki ter slikovitimi naselji severovzhodnega hribovja Slovenskih goric.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
