Potep na pravljični grad Eltz

Čeprav grad Eltz ni bil ravno v bližnji okolici mojega nemškega domovanja, sem se vseeno odločila, da izlet opravim v enem dnevu. Čez poletne mesece je bila karta za javni prevoz tako poceni, da se je res splačalo voziti po državi, čeprav je iz istega razloga bila nekoliko večja gneča in posledične zamude. Toda kljub vsem težavam je bil izlet čudovit. Tako sem se zjutraj odpravila na vlak proti Frankfurtu. Na drugi vlak proti Koblenzu naj bi prestopila že čez nekaj minut po prihodu v Frankfurt, če bi šlo vse po planu in vlak ne bi imel prevelike zamude.

Podaljšek v Frankfurtu

Vlak ni imel zamude, problem pa je nastal, ko sem ugotovila, da ta vlak ne pelje na glavno postajo, pač pa na frankfurtsko južno postajo, saj je bila končna postaja zaradi del na progi začasno prestavljena tja. Tako sem zamudila načrtovani vlak za Koblenz in se sprehodila od južne postaje do glavne postaje ter si tako nenačrtovano ogledala še del Frankfurta, ki ga do takrat še nisem poznala. Moj izlet je nenačrtovano zavzel še spoznavanje Frankfurt Süd, prijetnega okoliša s pisanimi lokali in parki. Nato sem končno sedla na vlak, ki nas je nekoliko nagnetene odpeljal v Koblenz.

Izstop v Moselkernu

Pot obide rečni breg reke Ren ter gosto posejane vinograde, ki se vzpenjajo strmo po bregovih. Zanimivo je, kako je vsak delček zemlje posejan s trto, četudi je teren skoraj nedostopen. Po nekaj več kot enourni vožnji smo prispeli in za las sem ujela naslednji vlak do vasice Moselkern, kjer naj bi začela svojo pešpot.

Že na mali osamljeni železniški postaji sem opazila smerokaze, ki so nakazovali, da je grad Eltz v bližini, vendar pa se je čas poti precej razlikoval od mojih podatkov. Do gradu naj bi potrebovala še več kot uro. Sicer me hoja prav nič ne moti, problem, ki me je nekoliko begal, je bil časovne problematike, saj se je odpiralni čas gradu počasi bližal zaprtju. Glede na to, da sem bila že praktično pred vrati gradu, če odštejemo še enourni pohod, sem pot seveda nadaljevala.

Tri skoraj izgubljene turistke

Vas je bila zelo mirna – nikjer nikogar, kaj šele kakšnih turistov, ki bi nakazovali, da je pot, ki sem jo izbrala, prava. Kljub oznakam sem namreč imela nekaj dvomov in pomislekov, predvsem zato, ker me je za nazaj domov čakalo še kar nekaj ur poti, vožnje z vlakom in prestopov. Ko sem izstopila v Moselkernu, sta izstopili tudi dve punci bolj azijskega izgleda. Sprva sem predvidevala, da živita nekje v bližini, toda po kakšnem kilometru sta mi še vedno sledili. Ko sta očitno tudi onidve ugotovili, da nisem domorodka, sta prihiteli k meni, me povprašali o gradu in poti, če sem morda jaz kaj bolj seznanjena, in ker nisem bila, smo se strinjale, da se bomo skupaj izgubljale.

Pot je kmalu vodila proti gozdu in se spremenila v ozko stezo. Seveda ni bilo dvoma, da vodi k obljudenemu gradu. Sončni žarki so pronicali skozi mogočno listnato streho in obsvetljevali potoček, ki je spremljal našo pot. Zapletle smo se v prijeten pogovor. Povedali sta, da sta iz Filipinov in da sta si našli službo v Bonnu kot medicinski sestri. In tako kot jaz sta se tudi onidve odločili za enodnevni izlet in pobeg iz mesta. Spoznavanje ljudi in poslušanje njihovih zgodb na poti je vedno tako navdihujoče. Popolnoma drugače je slišati mnenja in izkušnje posameznikov med pogovorom, kot pa ko to beremo prek raznoraznih medijev in tretjih oseb.

Končno se nam je za zadnjim ovinkom le razodela mogočna podoba gradu Eltz. Premagati smo morale še strme stopnice in že smo bile na grajskem dvorišču. Žal pa smo zadnje oglede že zamudile, tako si notranjosti nismo mogle ogledati. Vseeno vesele, da je »podvig« uspel, smo si vzele trenutke za nastavljanje popoldanskemu soncu s pogledom na grad. Moji en dan stari makaroni, ki sem jih nosila seboj, so bili imenitno grajsko kosilo, medtem ko sem namakala noge v potoku ob gradu.

Počasi sem morala zapustiti pravljično prizorišče, saj je bila pred mano še dolga pot. Do gradu naj bi vozil tudi manjši avtobus, ki je peljal obiskovalce od uradnega parkirišča vse do vhoda. O tem sem se pozanimala, saj je po mojih predvidevanjih bila to hitrejša pot, da ujamem vlak. Žal sem malo narobe razumela in ta avtobus je res peljal samo do parkirišča in bila sem že v rahli paniki, saj je bilo to na drugi strani, kamor sem upala, da bom prišla. Na srečo sem kmalu ugotovila, da iz parkirišča vozi še en avtobus, ki pelje direktno do železniške postaje. V času mojega čakanja pa sta do te točke prispeli tudi kolegici Filipinki in spet smo pot nadaljevale skupaj. Vlak sem še pravočasno ujela in z nekaj prestopi sem bila nekje v zgodnjih nočnih urah nazaj v domačem Marburgu.

Kje prespati?

Za odkrivanje gradu Eltz in njegove okolice mreža Hostelling International ponuja možnost bivanja v sodobnem hostlu Pathpoint Cologne, ki se nahaja v nekdanji cerkveni zgradbi v središču Kölna. Hostel je oddaljen le nekaj minut hoje do železniške postaje, v bližini pa je tudi letališče. Lokacija je tako odlično izhodišče za raziskovanje mesta pa tudi njegove okolice.