Romantične Benetke

Benetke so zapeljivo in vedno romantično obmorsko mesto v SZ delu Jadranskega morja. Prihod v Benetke je mogoč le po vodi. Midva sva avto pustila na parkirišču Punta Sabbioni in se z vodnim taksijem odpeljala proti mestu. Vožnja po morju je svojevrstno doživetje, vodni taksiji so hitri in točni, a polni ljudi, pristanki na postajah pa nekoliko »rukasti«, saj ni nič neobičajnega, če šofer z bokom ladje zadene ob steber. Promet je dobro urejen, vozni redi so točni (midva sva uporabljala aplikacijo AVM Venezia official APP, ki sva si jo naložila na telefon).

Jutra v Benetkah so meglena in hladna. A bolj ko se kazalec približuje poldnevu, topleje postaja, megla pa se dvigne. Po zajtrku sva se z vodnim taksijem odpravila proti otoku San Giorgio Maggiore, na katerem stoji cerkev, najlepši primerek renesančnega arhitekta Andrea Palladia. A žal lepota cerkve ni prišla do izraza, saj zaradi megle nisva videla več kot le nekaj metrov prej seboj. Nekoč naj bi na otoku stal samostan, pozneje pa so zgradili cerkev in jo posvetili svetemu Juriju (kar v italijanščini pomeni San Giorgio). V notranjosti se zares pokaže veličina cerkve, k čemur prispevajo visoki stropi, stebri, oltarji v stranskih ladjah in Tintorettove poslikave prezbiterija.

Vaporetto sva najprej slišala, šele nekaj sekund pozneje tudi videla, saj je megla še vedno prekrivala mesto. Vrnila sva se na beneški otok in si ogledala znamenitosti na Markovem trgu. Čudovit je Most vzdihljajev (Ponte dei Sospiri), ki povezuje nekdanji državni zapor z Doževo palačo. Nekoč so jetniki s tega mostu še zadnjič (predno so jih zaprli v ječo) uzrli svetlobo, prostranost sinjega morja in svobodo življenja, danes pa je to eden najbolj romantičnih mostov.

Trg svetega Marka je za večino turistov najlepši del Benetk, zato ni nič nenavadnega, da je ravno tu gneča največja, kava pa najdražja. Mene trg ni prepričal, predvsem zaradi nasičenosti z zlato barvo in preveč raznolikimi detajli različnih slogov. Bazilika svetega Marka s petimi kupolami bode v oči zaradi bleščečih se mozaikov in nešteto stolpičev na strehi. Ob njej stojita Doževa plača, kjer so med 7. in 18. stoletjem zasedali doži, in najvišja (in najpreprostejša) stavba, tj. zvonik svetega Marka, od koder se z višine 99 metrov v sončnem vremenu odpira osupljiv razgled. Ker se vreme še ni odločilo, ali bi sijalo sonce, v lica brila hladna megla ali pa bi deževalo, sva se odpravila na kavo, razgled pa izpustila.

Po sprehodu med ozkimi uličicami in prečkanju številnih mostičkov sva prispela na cilj – v antikvariat Acqua Alta Bookshop, kjer ne le da imajo ogromno knjig in se vsem, ki radi beremo, prižgejo iskrice v očeh, temveč imajo tudi številne kotičke, ki so vredni, da jih ujame fotoaparat. Piko na i pa je dodala debela, prikupna mačka, ki je sprva blagajničarki pomagala pri računanju, ob najinem odhodu pa je zavzela svoj prostor pred vhodom in si – ne meneč se za mimoidoče – lizala tace.

Med manj znane (in manj oblegane) atrakcije sodi najožja ulica v Benetkah Calle Varisco, ki je luštna in vredna obiska. Pot sva nadaljevala proti mostu Rialto. Masiven, kamnit most iz 16. stoletja je poln turistov in rokodelcev, ki v svojih malih 24 trgovinicah prodajajo izdelke. Ob mostu stoji veleblagovnica Fondaco dei Tedeschi. V pritličju so oddelki prestižnih kolekcij, čevljev, parfumerij in izdelkov za ličenje ter lokal. V petih nadstropjih ponujajo oblačila, obutev, torbice, nadstropje više pa se nahajata razstavna galerija in izhod na streho, od koder se ponuja odličen razgled na Benetke. Brezplačno. V tem času se je megla razkadila, sonce je prodrlo skozi oblake in mesto so obdajali sončni žarki. Popoldne sva obiskala stavbo Scala Contarini del Bovolo, ki je očarljiva zaradi krožnega zunanjega stopnišča, opečnate barve in belih stebrov. Utrujena od vseh prehojenih kilometrov in prezebla sva se odpravila proti apartmaju.

Naslednjega jutra je bilo na vrsti raziskovanje juga oziroma t. i. umetniškega dela Benetk. Prečkala sva most Ponte dell'Accademia (Most umetnikov) in se odpravila do polotoka na jugu mesta. Prtljago sva zaklenila v omarice in jo prišla iskat zvečer, preden sva se vkrcala na trajekt in zapustila otok. Ideja se je izkazala za zelo priročno, saj sva po mestu vandrala brezskrbno in brez kovčkov, zvečer pa nisva izgubljala časa z vračanjem v apartma zaradi prtljage. Najprej sva popukala skozi špranje na kovinskih vratih proti muzeju Peggy Guggenheim (ameriške zbiralke umetnin). Po njeni smrti (leta 1979) sta namreč njeni hiša in zbirka umetnin 20. stoletja postali eden najpomembnejših muzejev evropske in ameriške umetnosti v Italiji. Nato sva se odpravila do čudovite osmerokotne baročne bazilike Santa Maria della Salute. Njena zunanjost je osupljiva, saj je zgrajena iz belega istrskega marmorja, visoko kupolo pa »dviguje« osem stebrov.

Po slastnih testeninah z morskimi sadeži (priznati morava, da sva prav vse tri dni jedla odlično hrano: pašte in rižote) sva se vkrcala na trajekt in pomahala proti trgu svetega Marka.

Po dvodnevnem oddihu in romantičnem raziskovanju Benetk sva se odpravila še na otok Burano, ki naju je navdušil. Več o tem skrivnostnem in barvitem otoku čipk si lahko prebereš v članku Otok pisanih fasad v Beneški laguni.