Na sončen poletni dan se nas je pet prijateljic odpravilo na izjemno potovanje, ki je trajalo od 8. do 15. avgusta. Skupaj smo se podale na raziskovanje čudovite regije Provanse v Franciji. Medtem ko smo stopale po tlakovanih uličicah starodavnih mest, občutile vonj sivke in okus lokalnega vina, smo se zabavale, učile in povezovale. Naše doživetje je bilo prepleteno s spoznavanjem bogate zgodovine, občudovanjem edinstvene arhitekture ter sproščanjem v naravi.
Na potovanje smo se v obe smeri odpravile z letalom iz Trevisa do Marseilla. Ryanair ponuja poceni karte, let pa je zelo kratek, saj traja le dobro uro. Prispele smo pozno zvečer in se namestile blizu središča Marseilla. Po mestu se da enostavno premikati peš ali z javnim prevozom, zaradi strmih hribčkov in ozkih ulic pa zna biti vožnja z avtom otežena. Za nadaljnje dni pa smo najele avto.
Naša prva postaja zjutraj je bila mestna tura (free tour), ki nas je popeljala skozi zgodovino tega starodavnega pristaniškega mesta. Samo mesto je staro 2600 let. Leta 2013 je nosilo naziv evropske prestolnice kulture, kar se še danes odraža v obnovljeni podobi. Kljub temu še vedno nosi sloves enega manj varnih mest v Evropi, za kar pa med bivanjem nismo dobile občutek, da je tako. Vseeno so vidne posledice nemirov in protestov, ki so po besedah vodiča »francoski način življenja«. Vidna je bila trgovina z razbitim steklom, obisk zgodovinskega muzeja pa ni bil mogoč, ker se je med protestom zgodil vlom, zaradi česar je bila potrebna inventura. Lahko pa smo si ogledali arheološko najdišče ob muzeju, kjer je nekoč bilo morje.
Posebnost Marseilla je, da premožnejši ljudje živijo v predmestju in ob morju, središče pa velja za revnejši del. Včasih grško mesto je leta 1482 postalo del Kraljevine Francije. Celotno moderno mesto je zasnoval isti arhitekt, ki je ustvaril Pariz, zato je na pogled čutiti pariški utrip. Vsaka stavba ima svojo zgodbo. Med drugo svetovno vojno so nacisti uničili 2000 stavb, zato tu niso prisotni grški ostanki kot v ostalih provansalskih mestih. Pustili so jih stati le nekaj z zgodovinskim pomenom, npr. nekdanjo bolnišnico in medicinsko šolo, ki je med francosko revolucijo postala sodišče z giljotino. Ogled večine atrakcij in muzejev v mestu je brezplačen.
Ogled smo zaključili s sprehodom ob obali, pristanišču in ogledu vojaških trdnjav, zgrajenih v času, ko je bila Francija kolonialna velesila. Podučeni smo bili tudi o najbolj znanem Marseillskem produktu – milu. Originalno in pravo milo iz tega kraja mora biti zelene barve, ne sme biti odišavljeno, vsebovati mora 72 % olivnega olja (kar mora biti odtisnjeno na milu), kos mora tehtati 300 gramov, cena pa ne sme presegati 4 evre.
Naša pot se je nadaljevala do Aix-en-Provence, majhno mesto severneje od Marseilla. Obiskale smo cerkev, dvorec, ki je trenutno restavriran, in se sprehodili skozi ozke ulice. Potekala je tudi dnevna tržnica, kjer smo imele priložnost poskusiti značilno sladico Callison, narejeno iz kandiranih citrusov. Po mestu pa je pisana izbira malih francoskih pekarn z magdalenicami, bagetami in quichi.
Po sprehodu po vročem soncu in sladkanju smo se podale proti ohladitvi – naravnim čudesom Verdonove soteske in jezera. Najprej smo preizkusile kopanje in plažo v kraju Saint-Corix de Verdon v neposredni bližini jezera. Za parkiranje tik ob plaži je potrebno plačilo, če pa se parkira ob cesti na hribu, pa je dovolj le parkirna ura. Plaža ni bila pretirano natrpana, le sence ni bilo nikjer. V vodi je bilo poleg plavalcev polno supov, jadrnic in pedolinov, kopanje pa poteka na lastno odgovornost.
Podobna situacija je bila naslednja postaja ob reki Verdon, kjer smo uživali v razburljivem kajakaškem izletu. Cena najema kajaka je 30 evrov za 2 uri, priporočam pa izposojo v kasnejših popoldanskih urah, ko se gneča v kanjonu sprosti in je možno med aktivnostjo bolj uživati. Doživetje se nam je zdelo zabavno in vredno svojega denarja. Večer smo preživeli na majhnem večernem sejmu v Riezu.
Naprej proti sever regije smo se ustavile pri Le Sentier des Ocres. Pot nas je vodila skozi nekdanji rudnik gline, kjer so pridobivali oker barvo. Razgled na oranžne hribe spominja na oranžne ameriške puščave z dodatkom zelenja. Rudnik je konzervat, zaščiten naravni park, za katerega je potrebno plačati vstopnino.
Možen je sprehod po krajši in daljši poti, vse skupaj obisk in hoja trajata eno uro. Priporočam, da se na pot poda s temnejšimi čevlji in oblačili, ki se jih da normalno oprati, saj je oker povsod in lahko pušča močno barvo.
Ogledale smo si tudi bližnje slikovito mestece Roussillon, kjer so zaradi bližine rudnika vse hiše oranžne. Pot smo nadaljevale do Avignona, kjer smo se še uspele sprehoditi skozi mirno nočno vzdušje.
O nadaljevanju našega potovanja si lahko preberete v naslednji številki revije Globetrotter!
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
