Bolivija je država v osrednjem delu južne Amerike, ki je popotnikom znana predvsem po največji slani puščavi na svetu. No, morda kdo celo ve, da je tukaj svoje zadnje dni preživel vsem znani aktivist in revolucionar Che Guevara. Za razliko od njenih južnih sosed, Čila in Argentine, pa je Bolivija precej bolj prijazna do denarnice in tudi zato privlači popotnike z vsega sveta. Za potepanje brez neprijetnih presenečenj pa je pred odhodom v Bolivijo dobro vedeti nekaj stvari …
Zahodni del Bolivije predstavlja t. i. Altiplano, to je višje, gorato oz. planotasto področje, kjer je – ja, uganil si – mrzlo. Glavna sezona v Boliviji je ravno med majem in septembrom, ko je po našem koledarju ravno zima (poleti je v Boliviji več dežja in posledično večja nevarnost poplav ter zemeljskih plazov). V slani puščavi Salar de Uyuni in ostalih višje ležečih krajih (npr. Potosí, La Paz) je ponoči res mrzlo – temperature se lahko spustijo (globoko) pod ničlo, ogrevanje pa je bolj izjema kot pravilo, zato je s seboj dobro imeti dovolj toplih stvari (kapo, rokavice, bundo, smučarsko spodnje perilo ipd.), prav pa ti bo prišla tudi spalna vreča.
Namig za nastanitev v mestu Sucre: Kultur Berlin Hostel (vzdušje, kosilo in različne vrste piva so tukaj odlični!)
Medtem ko znan slovenski pevec le poje o tem, boš v Boliviji to (najbrž) izkusil kar iz prve roke. Med klasično popotniško turo obiščeš kar lepo število krajev, ki ležijo krepko nad 3000 oz. 4000 m. Naše telo tega ni navajeno, zato pogosto občutimo vrtoglavico, pomanjkanje sape in razbijanje srca – ne le pri hoji navkreber, morda že pri obračanju v postelji ponoči. Za lajšanje simptomov višinske bolezni domačini že tisočletja žvečijo kokine liste. Mimogrede, to ni enako kot kokain (čeprav je ta pridelan prav iz kokinih listov) – listi koke so povsem legalni in celo vrečko lahko kupiš za manj kot 1 €. V kolikor ti okus ni všeč, je alternativa čaj iz kokinih listov (a je manj učinkovit), pri kakšnem močnem glavobolu pa lahko posežeš tudi po paracetamolu. Vendar pazi, če simptomi višinske bolezni ne pojenjajo in se stopnjujejo, je treba nujno iti na nižjo nadmorsko višino in poiskati zdravniško pomoč, saj je takšno stanje lahko nevarno za življenje.
Namig za žvečenje: V usta daj 5–7 listov, le nekajkrat pregrizni in potisni ob stran – tako se iz listov začne izločati sok. Liste izpljuneš, ko okus izgine. In ne prestraši se, če bodo tvoja usta in jezik malce omrtvičeni, saj je to normalen stranski učinek.
Kljub visoki nadmorski višini na eni strani, pa več kot polovica Bolivije leži na nižjih področjih, kjer se prične tropski deževni gozd. Če bi se rad odpravil tudi tja, bodi pripravljen na vroče in vlažno podnebje s kupom nadvse nadležnih bitij, ki sploh zjutraj in zvečer veselo brenčijo okoli tvoje glave in iščejo kraj, kjer bi spili kozarček ali dva. Seveda, govora je komarjih, ki pa niso le nadležni, temveč lahko prenašajo precej nevarnejše bolezni, kot sta malarija in rumena mrzlica. Malarija je v Boliviji sicer precej manj razširjena kot v sosednjem Peruju, zato se o potrebi jemanja antimalarikov pred odhodom posvetuj z zdravnikom. Obvezno pa je cepljenje proti rumeni mrzlici – kljub temu da načeloma tega na meji ne preverjajo, raje ne tvegaj, predvsem zaradi varnosti in ker ne želiš, da bi te morda poslali nazaj domov, še preden bi prišel z letališča. Prav tako pa ne pozabi na repelent (z oznako 30 % DEET) in dolga, svetla oblačila – bolje preventiva kot kurativa.
V Boliviji higienski standard ni čisto enak tistemu v Evropi. Nič nenavadnega ni, da na tovornjaku pred tržnico drug na drugem ležijo naloženi oskubljeni piščanci, tetka pa enega drži za nogo in veselo maha z njim naokrog (za reklamo), umivanje rok po obisku stranišča (tudi v restavracijah) pa je marsikomu nerazumljiva praksa. Domačini so tega navajeni in jim tudi pitje vode iz pipe običajno ne povzroča težav, naša črevesna flora pa temu ni prilagojena.
Seveda to ne pomeni, da moraš preskočiti obisk lokalnih tržnic in restavracij – kje pa, te so najboljše! Sadni sokovi so sveže iztisnjeni, zelenjava je »pravkar pobrana z vrta«, dnevni meniji v neturističnih restavracijah pa so res okusni in poceni (2–3 € za meni s tremi hodi). Poleg tega pa na tak način tudi pomagaš lokalnemu prebivalstvu, kar je tudi pomembno.
A vseeno, v kolikor ne želiš večjega dela svojih počitnic preživeti na relaciji med posteljo in kopalnico, je dobro, če si rahlo previden. Vodo kupuj v trgovini (ali pa s seboj prinesi tablete za razkuževanje ali pa stekleničke ali filter za vodo LifeStraw) in sadje pred zaužitjem operi (ne z vodo iz pipe) ali olupi, v restavracijah pa na hitro ošvrkni in oceni stanje kuhinje, preden naročiš hrano.
Žal zavedanje o skrbi za našo ljubo frnikolo še ni doseglo vseh njenih kotičkov. Žalostno je, ko vidiš, da ljudje odprejo okno avtomobila in skozenj vržejo tetrapak (ali plastenko z zelo vprašljivo rumeno vsebino), da se ob mestih nahajajo smetišča brez zaščite, tako da veter raznaša smeti še kilometre okrog, in da je grmovje ob poti »okrašeno« s plastičnimi vrečkami. Na takšne prizore se je dobro poprej malo pripraviti in se hkrati opomniti, tako da se tega ne poslužiš tudi sam! Dogaja se namreč, da se turistom in popotnikom zazdi, da je država že tako ali tako umazana in dodatna plastenka pač ne bo predstavljala razlike. Narobe! Ne odmetavaj smeti, pospravljaj za seboj in če imaš kakšno odvečno uro ali dve, lahko napolniš še kakšno vrečo. Saj veš, vreča na človeka se zdi malo, a če je ljudi veliko …
Želiva ti prijetna potepanja!
Če te zanima še kaj več o Boliviji, lahko prispevke najdeš na najinem blogu www.bluemarblevagabonds.com.